foto: Sašo Greiner

Ivi in Edvard Svetlik nista zajadrala v Vipavsko dolino kar po naključju. Že mnogo let nazaj je babica od Ivi malodane romala iz Idrije proti dolini, ki je ponujala več sadja, prinašala zgodnjo pomlad in seveda vino.
Svoje posesti nista našla po naključju ali mimogrede. Ko sta po mnogih prečesani kotičkih prispela do pogleda na dolino, za hrbtom začutila varovalo Čavna, sta vedela, da sta doma. Prostora za trto je bilo dovolj in domovanje, ki sta ga zgradila, z meni ljubo vrtno kuhinjo vred, ponuja toskanski pridih s toplino domačnosti.
Kako je vipavski Rebuli naposled uspelo izštrleti iz povprečja in se dvigniti na plano, je kriv dokument, ki dokazuje da je Maksimilijan I., cesar Svetega rimskega cesarstva in utemeljitelj habsburške dinastije, leta 1503 ukazal Jörgu von Ecku, vicedomu na Kranjskem, naj nemudoma pošlje v Augsburg nekaj tovorov rebule, nekaj tovorov najboljšega vipavskega vina in drugih vipavskih dobrot.  Gospod, ki je rad dobro jedel in pil, je gotovo želel zase le najboljše. V dokumentu piše takole:
“Maximilian I. Cesar Svetega Rimskega Cesarstva (1493- 1519), ukaže 18.08.1503 Joergu von Ecke, vicedomu na Kranjskem, naj mu nemudoma pripelje tisto najboljše: nekaj tovorov rebule (Rainfal, Rivoglio), nekaj tovorov najboljšega vipavskega vina in nekaj tovorov velikih posušenih breskev, dobrih fig, velikih dobrih rozin, velikih turških melon s črnimi pečkami, grozdja rebule in sladkih marjetnih jabolk.”

foto: Sašo Greiner

Pravzaprav je krivo prijetno pitje domače rebule zakoncev Svetlik skupaj s profesorjem Sergiem Tavanom s tržaške univerze in članom Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Profesor je preprosto omenil,  da ima dokument, ki dokazuje, da je rimski cesar že v začetku 16. stoletja pil vipavsko rebulo in tako sta se povezala še s preostalimi vinarji v dolini: Primožem Lavrenčičem (Burja), Miho Batičem, Martinom Gruzovinom (Guerila), Francem Vodopivcem (Slavček) in Valterjem Mlečnikom. Ob  515.  obletnici tega prvega naročila, bodo v Vipavskem Križu, skupaj ponudili simpozij o vipavski rebuli s strokovnimi delavnicami in vsem, kar sodi zraven.

foto: Petra Greiner

Na novinarski konferenci je bilo vprašanje, ki je hotelo izzvati boj med briškimi in vipavskimi pridelovalci omenjene sorte, povsem nepotrebno. Okuševalci, ki prihajamo iz povsem drugega vinorodnega okoliša in se nagibamo k ekološki pridelavi vin, s primerjavami nimamo nobenih težav. Osebno sem celo prepričana, da je čas za vipavske vinarje ravno pravšnji in sem njihovega prebujanja več kot vesela. Dolino čutim kot divjo in se zaradi burje čisti nepotrebne zavisti kar sproti, zemlja je za pridelovalce prijazna. Vinarji pa nosijo tisto osebno noto, ki strmi le k lastni trti, brez da bi se obremenjevala s sosedovo. Medtem ko kletarijo v sozvočju z naravo in z vso svojo bitjo, spoštujejo zemljo in pridelujejo letnike, ki nam bodo še mnogokrat in prijetno zaposlovale borbončice.

foto: Sašo Greiner

Vsi prisotni vinarji so se strinjali, da so se povezali zaradi rebule, v nadaljevanju pa želijo pokazati, da je Vipavska dolina bogata vinska destinacija. Spremljajte stran Lokalne  Ajdovščina in si rezervirajte vikend v avgustu, ko bomo skupaj v Vipavskem Križu okušali iskrena in avtentična vina, kot je to lepo povedal najboljši slovenski sommelier Martin Gruzovin. Na zemljevid oranžnih vin, ekološke kapljice in ozaveščenih vinarjev prihaja še Vipavska Rebula, pa čeprav pol stoletja kasneje.

foto: Petra Greiner

2 komentarjev na prispevek “Vipavska rebula že pol tisočletja”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI