foto: Jože Suhadolnik

Družba hitro opazi tiste, ki so drugačni. Kot je drugačna Sofija, deklica z gensko napako, Petrina hči. Ali Petra sama. Uradno fizioterapevtka, Slovenka leta 2017 in ustanoviteljica Zavoda 13, organizacije za pomoč materam s posebnimi otroki. Neuradno iskrena sogovornica, ki ima raje čokoladno pito kot vlogo mučenice. Družinsko terapijo sta z možem zamenjala za morski oddih in priznanje, da je razmišljanje o ločitvi neločljivo prepleteno s partnerstvom. To je zanjo ključno, a nikakor za vsako ceno.

Pred kratkim ste na svoji spletni strani Portal 13 objavili zapis, da z možem, Sašem Greinerjem, večkrat razmišljata o ločitvi.
Približno enkrat na leto pride obdobje, ko se pojavijo vprašanja. Sploh sodiva skupaj? Je bila poroka napaka in so morda otroci tisti, zaradi katerih še vztrajava?

 

Samorefleksija je vendarle dobra; če si ne zastavljamo takšnih vprašanj, živimo v prazno.
Morda. Če ne bi bilo življenje zaradi Sofije tako naporno, ne vem, ali bi se tako pogosto znašla pri teh vprašanjih, vsakdanjik bi bil bolj tekoč. Prizadet otrok ni kriv za ločitev ali obisk družinskega terapevta, te pa k temu spodbuja. Utrujenost, živčnost in zadirčnost naredijo svoje, stvari te hitreje spravijo iz tira.

 

Preizkusila sta družinsko terapijo, a v njej nista našla utehe?
Sama že od rojstva Sofije obiskujem psihologinjo, zadnja leta psihoterapevtko. Pred tremi leti sva terapijo obiskala v paru, a se nama ni zdelo, da se po njej dobro počutiva. Bolj sva imela občutek, da vrtava po nečem, s čimer se ne želiva ukvarjati, ni nama bilo prijetno. Sama sem pričakovala odvetnico in prevajalko, česar nisem dobila. Občutki nerazumljenosti so se samo okrepili, zdelo se mi je, kot da sem okarana. Všeč nama je bila analiza primarne družine ter odnosa med starši, postalo je bolj jasno, zakaj sva izbrala drug drugega, katere družinske drame pravzaprav razrešujeva. Nato sva se vseeno odločila, da se nama vse skupaj zdi malo brez smisla, zato sva terapijo za nekaj časa opustila.

 

foto: Jože Suhadolnik

Analiziranju ni konca. Morda je včasih preprosto treba sprejeti, da so stvari neprijetne, in graditi od tam naprej, ne pa večno brskati po preteklosti v upanju na svetlo prihodnost.
Utrujajoče mi je bilo vsak teden obiskovati psihoterapevtko ter vsak drugi teden družinsko terapijo. V nekem trenutku nisem več mogla razglabljati, in če ženska reče, da ima dovolj govorjenja o težavah, mora že biti nekaj na tem. Tudi on bi se lahko lotil analize, vidim stvari, ki jih mora rešiti sam pri sebi. Da bi ga silila v to, nikakor. Sama sem pomirjena, ker razumem svoje težave, čeprav nisem natančna, si stvari rada razložim in popredalčkam.

 

Kako strašljiva je za vas misel na ločitev?
Na začetku letošnjega leta sva spet imela obdobje nesoglasij, ki je za moje pojme trajalo predolgo. Začela sem razmišljati o možnostih rešitve, na drugi strani sem podrobno premislila tudi o ločitvi. Ločenke in samohranilke imajo v družbi še vedno izredno negativen status, ljudje jih gledajo po strani, tako, kot so mene ob rojstvu Sofije. S pomilovanjem. Sama sem prišla do sklepa, da ločitev ne pomeni konca sveta, izgubila sem strah pred njo. Če natančno razmislim, gre vse po korakih. Prodaja hiše, kredita, takšne stvari. Nič, kar bi bilo neizvedljivo.

 

Za krpanje zakona ste našli bolj učinkovit način, kot je strokovna samoanaliza?
Že nekaj let s Sašem vsako pomlad odideva na oddih v Kempinski hotel. Letos se mi je zdelo nesmiselno, da gojim nesrečo in vse skupaj preskočim. A ko sem premišljevala, koga bi vzela s seboj, sem najprej pomislila na prijateljice, v tem primeru bi imela slabo vest zaradi otrok. Z otroki nisem želela oditi, ker me je zima resnično izčrpala, na koncu je ostal Sašo. Pa sem si dejala, nič, tudi če je to zadnji oddih, ki ga preživiva skupaj, potem greva lahko vsak po svoje. Ko spremeniš okolje in okoliščine, stvari postanejo drugačne. V resnici se imava lepo, ko sva sama, uživava v družbi drug drugega, to se mi zdi izredno pomembno. Nastala je fotografija, zato sem o tem napisala zapis, saj tako neradi govorimo o stvareh, ki so dotikajo prav vsakega, a so neprijetne. Veliko žensk se sprašuje enake stvari. Redko kdo ima popoln zakon, a tega nihče ne prizna na glas. Trend interneta in socialnih omrežij narekuje, da smo vsi srečni in polikani.

 

foto: Jože Suhadolnik

Treba je ohranjati zunanji blišč.
Velik problem pri sodobnih družinah je primerjanje. Počitnice, avtomobili, vse za videz. Veliko zakonskih prepirov izvira iz denarja, a deloma smo krivi sami, da smo tako zapadli v potrošništvo. V nakupovalnih centrih imaš občutek, da se družina ne zmore več veseliti na izletu, da za povezovanje potrebujejo nakupe. Zato je toliko površnih odnosov, tako smo polni sebe, da med seboj sploh ne znamo več komunicirati.

 

Na drugi strani obsesija z idejo, da je življenje pesem.
Samo poglejte knjige, ki se najbolj prodajajo. Vsi so srečni, pozitivni, vse je ena sama radost. Meni ustreza, če kdaj dežuje in dan sitna preživim doma. Ko me povabijo na kakšen dogodek kot govornico, vedno poudarim, da bom ljudem povedala, kako je, ko te nekaj strezni. Ali je to rak dojke, prizadet otrok, vsak ima kaj drugega. To ne pomeni, da se zjutraj prebudim vsa srečna, včasih že takoj znorim, ko me zbudi vonj Sofijinih plenic. V življenju in partnerstvu potrebuješ trdo kožo. Vsak ima svojo Sofijo na katerem od življenjskih področij, vsakega kaj tare.

 

To že, a v oviri marsikdo najde idealno priložnost za vlogo žrtve.
Drži, a sama sem vlogo že zdavnaj opustila. To sem prvič občutila v porodnišnici, ko so me vsi gledali postrani. Takrat se mi je okrepil živalski nagon, češ, vi ne boste krojili moje usode, šla bom tja, kamor si sama želim. Ne bom pustila, da drugi določajo moje življenje, čeprav preizkušnja ni lahka. Ampak veste kaj, zaradi Sofije, zrenja v smrt, se ne bom obremenjevala. Je preveč utrujajoče. Od tod tudi izhaja spoznanje, da ločitev ne pomeni konca sveta. Bolj naporno je vztrajanje v situaciji, ki ne napreduje. Nočem na smrtni postelji razmišljati, zakaj nisem česa spremenila takrat, ko je bilo še mogoče.

 

foto: Jože Suhadolnik

Preveč poguma je spet nekaj, kar posameznika naredi drugačnega.
Ljudje niso izbirčni, niti pri odnosih niti pri čem drugem. S teboj je hitro nekaj narobe, če si želiš več. Zdi se mi, da imamo ves čas občutek krivde. Kot družba smo naravnani na krivdo, vse je greh, ti negativni vidiki krščanstva so nam preveč zlezli pod kožo. Kaj pa ljubezen in odpuščanje? Po eni strani krivda, na drugi strani obsojanje. Zelo zaščitniška sem do vseh ranljivih skupin, tistih, ki jih »normalna« družba ne sprejme medse. Kdo je ta družba, ki kroji zakone in izloča ljudi? To dosti pove o njej.

 

Kako pomembno je za vas partnerstvo?
Ključno. Bolj kot odnos z otroki. Najprej sem jaz, nato sva midva, šele potem smo mi. Pred prvim srečanjem s Sašem sem bila tako utrujena, nisem želela zveze, v kateri bi izgubljala čas. Želela sem se poročiti in imeti družino, to sem mu tudi povedala, skorajda na prvem zmenku. A vendar sem si želela, da si bo bodoči partner najprej želel mene, šele nato otroke. Precej resno sva zastavila že od začetka, a ne iz gole potrebe po nekom, s katerim si lahko ustvariš družino. Izhajala sem iz zavedanja, da ne bom z nikomer na silo. Bližnji so malo dvomili, ker sva si tako različna, a sem sama tako trmasta, da vedno sledim temu, kar čutim v sebi. Danes vem, da je to, da se nasprotja privlačijo, larifari. Všeč mi je, da sem v fazi, ko si lahko to priznam.

 

Težko shajata zaradi nasprotij? Kje se najbolj kažejo vajine razlike?
Po vsem tem času sva se precej obrusila in si prišla naproti, kar pa ne pomeni, da sva se spremenila. Sašo je tih, jaz sem zgovorna. On je zelo preudaren, natančen in dosleden, sama pretiravam in sem pogosto površna. Pri vzgoji otrok sva k sreči kar skladna. Našla sva načine, ki delujejo.

 

foto: Jože Suhadolnik

Na primer?
Raje kot na silo odkrivati aktivnosti, ki so nama všeč, si privoščiva večerjo. Oba imava rada vino in dobro kuhinjo! Kadar imam opravke v Ljubljani, odpravim obveznosti, nato greva v izbrano restavracijo, prespiva v hotelu in se naslednji dan v miru vrneva v Maribor. Počutiva se krasno, česar po terapiji nisva občutila. Zdi se mi, da tako lahko živim, družinsko ozračje postane lažje. Fino je, da si lahko malo privoščiš. Velikokrat se šalim na račun našega avta, ki je star 18 let, ljudem skušam dopovedati, da imamo vsi neko vsoto, od nas je odvisno, kako jo bomo razporedili. Na začetku nisva imela nič, ničesar si nismo privoščili, niti počitnic. Zdaj uživava, če se lahko razvajava, in to brez občutka krivde. Veliko je nevoščljivosti, češ, poglej jo, tri otroke ima, pa je urejena in hodi ven. Kot da je to, da se ne smiliš samemu sebi, nekaj groznega.

 

Družinsko življenje je precej drugačno od začetkov, ko partnerja uživata sama.
Če sem čisto iskrena, nisem gospodinjski oziroma materinski tip. Motijo me blogi in prispevki, ki tako opevajo materinstvo, kot da vsaka ženska v tem ves čas uživa. Sama sem srečna, ko grem zvečer ven z možem! Trend je takšen, da smo ves čas veseli, ker imamo otroke, z njimi ustvarjamo in podobno, sama tega res ne občutim. Danes so otroci že večji, v času plenic si v takšni rutini, da nimaš časa niti za prepire. Zato je na površje bolj prišel najin odnos, ker imava spet čas tudi zase.

 

foto: Jože Suhadolnik

Se vam zdi ideja, da življenje preživiš z eno osebo, realna?
Je mogoča, ni pa nujna. V začetku leta, med najino zakonsko krizo, sem spoznala, da ne želim zboleti za rakom, da bom ubrala pravo pot. To raje naredim zdaj, če ugotoviva, da nama ne gre. Vseeno je času treba dati čas, takšnih odločitev se ne sprejema impulzivno, iz trenutne jeze. Zdelo se mi je super, ko nama je psihologinja povedala, da sva še v fazi, ko skušava drug drugega spremeniti. Nato pride odločitev, boš ostal in drug drugega sprejel ali boš šel narazen. Včasih me Sašo preseneti, ko mi v šali reče, ah, ti si pač takšna. Da mu je pravzaprav všeč, da sem razigrana in radovedna, čeprav mi to večkrat očita. Zakaj je to tako težko povedati?

 

Intervju je bil objavljen v oktobrski številki revije OnaPlus.
novinarka: Petra Godeša
foto: Jože Suhadlnik

 

foto: Jože Suhadolnik

 

 

1 thought on “Vsak ima svojo Sofio”

  1. Iskrena. In svoja. Takšna kot si.
    Pa naj ostane Sašo 😉 Za vajin oddih in vajine večere. Pa za družbo otrokom in kuhinjo, iz katere pogosto omamno diši.
    Naj živi ljubezen.
    Vse vrst, barv, oblik in okusov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI