foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Se opravičujem, da tako nerazpoloženo teptam duh srečnega materinstva, ki iz današnjega datuma puhti iz preveč odprtih por. Vsakršno, na datum določeno veselje, dvigovanje na piedestal ali pretirano ljubimkanje, ki je čez vse ostalo leto malodane mlačno, me navdaja z zadržanostjo.
Seveda sem vam že pred časom omenila, da so mi čredna vozičkanja, primerjanje otrok in materinstvo iz izložbe tuje. Mi smo imeli vedno vozičke, ki so bili nekoliko dražji od samega avtomobila. Ta pa si je lastil leta mlade najstnice. Po prvem otroku in skupnem stanju na TRRju sem se tolažila, da bomo pri naslednjem bolj pri denarji, pa tega nisem doživela niti danes. Ampak, dejstvo pa je, da se mi je vse to z dodatno vnemo uprlo prav po Sofii. Seveda tiči razlog tam, kjer sama nisem nikakor našla svojega mesta in ob mnogih debatah na temo vsemogočega dojenja, medtem, ko sem sama vihtela črpalko. Temu je sledilo zdravo dodajanje točno odmerjenih otroških malic in tekmovanje, kateri od skupaj rastočih otrok bo shodil prvi. V materinskih očeh sem kar videla ciljni trak in njenega otroka, jaz pa sem vzdihovala ob neuspešnem iskanju, kaj za božjo (ali mojo) voljo naj svojemu posebnemu otroku še pripravim? Nabor je bil tako tog, kot suverenost ob prvi deklici. Ko sem prišla iz porodnišnice v, od barve in brušenja, umazano stanovanje, me je njen jok, četudi sem stala pod tušem (beri: v prastari banji) in si vtirala najljubši mlandljev gel za prhanje, prisilil v lastno hlipanje. Potolažiti otroka nisem znala, dojiti sem hodila v dnevno sobo in vsaj takrat uživala ob tistih redkih vstajanjih samega dneva. Ena dojka me je ob njenem hranjenju tako bolela, da sem vizualizirala vse mogoče, samo, da sem vzdržala in se tolažila z naslednjim obrokom, ki ji je ponudil tisto ta drugo – nebolečo. Vedno sem vse preveč zrla v prihodnost in širila pogled nanjo. Tako sem službo v oddaljenosti 50km in vstajanje ob 5 uri, zamenjala v skok čez park in 4 urni delavnik in to pri otrokovih 7 (!) mesecih. Zato sem jo bila primorana pustiti v nekajurni oskrbi (3x tedenski) družbi moje prijateljice. Sama pa sem si na ta račun pridelala mastitis, visoko temperatura in pohvalo, da sem z vso to kramo stala v službi. Bledo in komajda. Medalje nisem dobila in danes sem plašč junaštva že odvrgla. Omenjeno črpanje, ker drugače sploh ni šlo, sem ‘nategovala’ do slabega leta in od neke pediatrinje namesto takrat želene pohvale, dobila servirano dejstvo, da bi bilo za mojo deklico bolje, če bi vztrajala še dlje. Ampak, ona ni vedela, da sem pravzaprav hotela nehati še preden sem s črpanjem sploh začela. Namreč, sebično sem želela novega otroka in šele s treznitvijo moškega ob sebi, se mi je um malodane osvetlil z modrim ‘počakaj in ne prehitevaj’. Tretjo nosečnost sem omenila s cmokom v grlu. Nikoli mi ni obtičal ne prežvečen. Zato moram reči, da bi tisti hip raje pojedla lastni jezik, kot možu sporočila, da sem ponovno (in želeno) noseča. Če sem sama skakala od navdušenja, je on modro zmajeval z glavo. Njegova vprašanja o tem, kako bom zmogla in podobnim nejevernim vzgibom še najine okolice, sem bila pripravljena na vse ali pa polovico. No, tudi na njegov odhod, ker se bojda nisva razumela, da bi na tretjega lahko še malo počakala. Da, šele ta mi je popravil okus na nosečnost, o porodu sploh ne bom izgubljala besed, ker sem se ga lotila s tako vnemo pohoda na Triglav, da sem ga ‘izpljunila’ v dveh urah, sama pa v zadnjih 10 minutah hotela izstopiti. To niso človeške zmogljivosti, to so nehumane bolečine in revček je bil ob mamini naglici tako prizadet, da je prvo noč preživel raje na intenzivi, da si je oddahnil od vsega, česar oba nisva pričakovala. Kakšne misli so se mi motale ob tem, ko so mi ga odnesli proč, povprašajte materinski živalski svet. Spet so mi odnesli mladiča, v katerega sem vlivala vse upe. Dete, ki mi je ob pestovanju ponujal neverjetni niz sreče, miru, ki je bil pomešan z ‘dopolnjeno je’ in blagim nasmehom. Dojila sem ga ne le kjerkoli, temveč ponoči, še napol speča kar v postelji, danes mi očitajo, da ga vse preveč razvajam, meni pa se mojih vseh otrok ne da terorizirati. V očeh trenutnega trenda sem neodgovorna. Pustim, da jim obiski prinesejo čokolade, ki jih sicer sama ne kupim. Za šolske obveznosti sem tako neredna in prav nič natančna kot, da ne bi šlo za prihodnost in izobrazbo mojih genov. Že davno sem razložila, da bom vesela, če bo frizerka ali nas razvajala s peko slaščic. Zamahnem z roko in ugotovim, da je moja prvorojenka veliko bolj natančna, kot njena mati. Z drugorojenko, namesto, da bi delala vse mogoče koristne terapije, se raje valjam po njeni terapevtski blazini in tja povabim še ostala dva. Danes, ko hodita dva od treh sem že pozabila, kako sem veliko časa po naših mnogih stopnicah nosila Sofio, malega v trebuhu, nato Sofio in malega na v drugi roki in danes samo Sofio in ‘punkle’ iz trgovine. Ne maram, da spijo v moji postelji, ker me na čase moti celo njegova noga, sem pa vesela njihovega obiska, ko se že dani. Zadnje leto ne odhajam na kratke oddihe, brez njihove prisotnosti, z občutkom krivde. Pravzaprav se jih iskreno veselim in si obljubljam, da s tem ne bom nehala.

Komaj čakam naslednji teden, ko bomo zaradi moževe službene odsotnosti vsi skupaj skakali na najini postelji, puščali prižgane luči in pošpricali celotno kopalnico. Pod mizo bo ostalo več drobtin, kot bo hrane na njej in učiteljici že najavljam morebitno zamujanje. Namreč uživanje vzame veliko (pre)več časa in energije, kot se zdi!

1 thought on “Vsako uživanje terja svoj čas”

  1. Je čar, ko smo skupaj kot družina, čar v prisotnosti drug drugega in zabava, ko smo mame z otroci.
    Mi imamo trpežen jogi, a sedežna…ce bi sedeli na njej, bi staknili morsko bolezen. Je naš trampolin 🙂
    Uživajte maximalno!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI