foto: Katarina Veselič/www.etiketamagazin.com
foto: Katarina Veselič/www.etiketamagazin.com

Že pred letom dni sem pisala o svoji prvi izkušnji, ko sem sedela med mode željnimi posamezniki (čeprav so bili tam tudi tisti, ki so prišli pokazat svoja nova – ali cesarjeva –oblačila) in posamezniki, ki so dejansko prišli podpret vse tiste, ki z lastnimi škarjami krojijo unikatnost, ki je še kako primanjkuje. In kaj zdaj pametujem? Pri Mojci Celin (Princip), ki me je povabila na dogodek, v ateljeju še nisem sedela in še vedno se izgovarjam na razdaljo. Njeno obleko s cvetličnim vzorcem občudujem le na daleč. S klikom ‘všeč mi je’ sem le za milimeter bliže, in če pogledam realno, ji na njeni poti ne pomagam prav nič. Sama je stopila naproti, ko sem prodajala kose oblačil, da sem z izkupičkom naše posebne mame odpeljala na še kako zaslužen in prekratek vikend oddih. Letos sem v peti vrsti brez dvignjenih stopnic sedela tam s svojim možem, hodeče mladenke pa sem videla le do pasu. Smešno je, priznam, ko vidiš prvo vrsto, v katero tik pred začetkom dogodka pridejo gospe, prostora pa ne najdejo več, a se mora sedišče umetno poiskati. Tam zadaj sem se počutila kar malo nelagodno, ko so te dame s pogledi želele pričati o lastni pomembnosti, jaz pa sem se raje potuhnila in prijela svojega gospoda za roko. Na tistem sedišču, kjer je nastal najin prvi selfie, se je v suknjič odet (seveda prav moj) moški ozrl po ženskah in me vprašal, koliko od njih ima na sebi prav zdaj oblačila teh, ki želijo prikazati svoje nove kreacije. Katerim od omenjenih je pomemben svetovni sloves in prav tak znak na oblačilih, ki jih imajo na sebi? Nisem pogledala same sebe, ko pa sem se zavedala, da sem po obleko pohitela v sosednjo ulico, kjer prodajajo oblačila tujega izvora, pa čeprav se trudim izbirati drugačna. Imam šiviljo, ki v popoldanskih urah sicer še kako pridno šiva unikate, ampak te minute niso obdavčene. Če poznate vsaj majhen delež domače obrti, veste, da naša država prilepi davek na vse mogoče, česar se vsi, ki so se nam na omenjenem dogodku predstavili, še kako zavedajo. Moja šivilja mi vse sešije tako natančno, kot ji narekuje moja domišljija in dovoljuje prineseno blago. Vse to pa loči šiviljo (ki jo sicer še kako spoštujem) od kreatorja. To bi lahko vedela vse od takrat, ko mi je želeno krilo naredila prijateljica in nanj ni želela pripeti svoje ‘nalepke’. Razložila mi je, da je njena, v domišljijskem svetu nastala obleka, ki jo nato spravi v krojene kose blaga, ki pristanejo na ženski, samo njen produkt in nima veliko skupnega z izpolnjevanjem želja drugih. Če dobro pomislim, danes priznavam, da bi moral sleherni od tam sedečih z mano na čelu prav tisti večer kupiti vsaj en kos. Če bi bila dva morda že preveč, presodite sami.

Glede na dejstvo, da kljub višini tam nad 180 centimetrov mož ob meni ni videl gležnjev hodečih, sem se mu želela odkupiti vsaj s prigrizkom. In ker se zgodovina ponavlja, sva betonski pločnik od lani zamenjala z oblazinjenim stolom in pijačo iz pločevinke nadomestila z odličnim vinom. Namreč, obleka že naredi človeka, tega pa lahko nahrani le jed, in ne le sama obleka.

Mojca Celin - Princip
Mojca Celin – Princip

Princip: http://www.fashionprincip.com/
Mojca Celin – Princip: http://www.zoofa.si/princip/
FB
Celotna Mojčina kolekcija: https://vimeo.com/165921415

 

2 komentarjev na prispevek “Všečki za oblikovalce niso dovolj”

  1. Od ‘biti všeč’ se ne da plačat položnic.
    Velik jih je, ki se trudijo in strinjam se, da se podprejo. Na drugačen način kot le ‘biti všeč’.
    Lepa sta. Popolna.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI