Obstajajo teme, ki jih naš pisateljski prostor ne zajame. Teme, ki so malodane tabu, čeprav naš vsakdan. Suzana Zagorc se je tematike ljubezni v življenju žensk, ki sta v romanu vsaka na svojem bregu, pa vendarle nista lotila tako preprosto a ob enem pronicljivo, kot jih dojemamo v mnogih pogovorih ob kavi. Z zgodbo v romanu se poistovetijo mnogi, tu in tam nihče, dejstvo pa je, da slehernega bralca potegne v vrtinec iz katerega ne more izplavati. Vsaj do zadnje strani ne.
Ne morem mimo vprašanja: Kaj idealna ženska sploh je?
Idealna za koga? Toliko vlog imamo in igramo, toliko pričakovanj skušamo izpolniti, da se
bom izognila najbolj očitno možnemu vprašanju in odgovorila na verzijo idealna zase.
Tista, ki je dovolj modra, da zna izbirati svoje bitke, saj se zaveda, da je včasih pametno
male zmage prepustiti drugim in prihraniti moči za druge, a hkrati ostaja dovolj divja,
impulzivna, intuitivna, da si upa tudi brez premisleka jemati, dajati, iti, odpustiti, povezovati,
rušiti in ne pogledati nazaj. Ne čuti potrebe po pojasnjevanju za vsako ceno.
Veliko se sprašujem o tej vlogi, vendar vedno znova zajadram v misli, ki me silijo
skočiti pod težo družbenih norm, partnerjevih okvirjev in sodobnega tempa. Smo
problem pravzaprav me mame, ki hčeram ne kažemo sliko, ki bi jo seveda zanje želele
same? Partner te naj max. podpira, saj tudi ti njega. Ob materinstvu ne pozabi na sebe
samo. Življenje je eno samo, zato vanj posesivnost, ljubosumje, omejevanje, pretirana
pričakovanja in kar je še takega, ne spadajo zraven.
Točno o tem veliko premišljujem tudi sama. Toliko vemo o tem, kaj naj bi bilo prav. Vemo, da
bodo otroci videli in čutili dinamiko naših odnosov in ne zgolj slišali naših besed, usmeritev.
Ne želimo, da ostajajo ujeti v naše vzorce, zato čutimo in nosimo breme, da jih prelomimo
ravno me, na svojih ramenih, in s tem razbremenimo hrbte naših hčera. A prtljaga ženskih
družbenih norm je tisočletna. Ne vem, če se v resnici kaj zmanjšuje, le druge obraze dobiva.
Kaj ti pomaga »ob materinstvu ne pozabi nase«, če »skrb zase« pomeni zgolj v novodobni
jezik zamaskirano tisoč in eno novo dolžnost, ki nam pobira čas, denar, energijo? Koliko nas
ta novodobna »skrb zase« res podpira, celi, gradi in koliko nas gloda, spodjeda, nam nabija
občutke krivde? Ne vem, če so alternative res prave in dobre ter koliko res pomenijo našo
svobodno izbiro. Zgolj imeti možnost izbire med več ponujenimi opcijami, ki nam jih ponuja
družba ali sodobni trg ni svoboda!
Namesto redne skrbi za urejene nohte bi morale večkrat reči odjebite! Mogoče se s temi
besedami začne samospoštovanje in nato gradi spoštovanje drugih in njihovih izbir,
opuščanje potrebe po nadzoru in pretiranih pričakovanjih.
Bi lahko rekla, da varanja in nesrečna srca v zakonu niso ravno teme, ki bi jih dajale
na plano pisateljice na domačih tleh?
Verjetno res ne. Verjetno imamo v polju življenjskih in ljubezenskih romanov vsi raje
romantične zgodbe s srečnimi konci. Mogoče jih celo rabimo, kot rabimo zrak in upanje.
Nekaj lahkotnega, prosim, rečemo, da odklopim. Ampak dotakne se te in te mogoče celo
premakne pa tisto, kar te špikne. Zasanjanost, zazibanost v iluzijo ni ravno moj slog.
In še: kaj praviš sama, nas silijo, da lažemo?
Včasih sem bila pristaš izrečene resnice za vsako ceno. Danes v to več nisem tako sveto
prepričana. Seveda nisem zagovornica laži, krivice me strašno bolijo, a ravno tako lažni
moralizem. Na ravni posameznika (in seveda ne sistema) se mi zdi pomembna lastna
notranja resnica, kompas o prav in narobe, četudi tega navzven vedno ne manifestiramo. To,
da sam določaš, kaj so tvoje norme, in ne da slepo slediš družbenim pravilom, četudi vanje
ne verjameš. V tem primeru se mi ne zdi nič narobe, če pokimaš, in narediš v skladu s svojo
resnico.
Nagradni igri potekata na FB strani Zavoda 13 – klik in IG greinerjevapetra – klik brez flika. V komentar pusti pečat in počakaj na soboto in žreb. Knjiga je izšla pri založbi Primus.
