foto: Doris Markač

“Dajmo živeti, ne životariti!” je napisala znanka in nadaljevala: “Pa če je to v ednini, dvojini ali množini. Dihajmo, jejmo, plešimo, končno si kupimo tisto obleko iz izložbe in ljubimo se. Ker je življenje tako zelo kratko.”
Pa saj to so dejstva, ki jih poznamo, upoštevamo pa ne. Želimo to živeti, ob enem pa je naša glava polna izgovorov, išče vse, česar ne moremo imeti in se pritožuje nad tem, kar že imamo.
Se pa ljudje (beri: v glavnem ženske) ob določenih okroglih rojstnodnevnih praznovanjih lotijo pregleda stanja svojih življenj v glavnem v taki meri, da ima kar naenkrat preveč razlogov za slabo voljo. Morda do določene starosti  še ni našla ne princa, ne belega konja in to zanjo  predstavlja neuspeh. Ampak v kateri vaši knjigi piše, da je moški nuja, ki mora vstopiti v naša življenja točno do določene številke? Je morda koncept dvojine in tudi družine kot osnovne celice, gledano širše že preživet? Ker, roko na srce, bolje ostati sam, kot z nekom na silo. Ko se spreminjaš v nekoga drugega. Takega, ki ga sam niti ne prepoznaš več. Kot pravijo modri in stari ljudje je bolje ostati sam, kot pa trpeti. Potrpeti se izplača le takrat, ko se trudita oba.
Na tem mestu sprašujem ali je vsiljivo razkriti lastna stališča že na začetku zveze? Denimo, da si želiš poroke pred otrokom, kot sem to naredila na prvem zmenku jaz in ostala živa. Včasih je krivo ali celo pomaga, da si že malce utrujen od nenehnih razlag, kaj si želiš in kaj ne. Potem izstreliš sprva in veš, da je prva zamera boljša od zadnje, ki ta kot zadnja taka celo postane. Škoda je dnevov, ko pregovarjaš drugega naj se prelevi v pojavo, ki jo sam nosiš v glavi ali pa celo čakaš, da se bo ta drugi celo spremenil. Tako zelo in točno tako, kot boš želel sam.

Okrog treh desetk se zdi, da gre za generacijo, ki je sita perfekcije. Od njih se pričakuje veliko: diploma, stanovanje, poroka, otroci. Ne nujno v tem vrstnem redu. Velikokrat se zdi, da si te cilje neusmiljeno določajo sami ali jih od njih pričakuje okolica. To je morda čas, ko se začnejo ceniti prijateljsko iskrena druženja s pijačo in na kraju, ki ga sploh ne fotografiraš več. Upam in verjamem, da je mnogim mladim v resnici za materializem malo mar. Prihajajo do zavedanja, da se mnogokrat za idealnimi objavami mnogih, skriva več bede, kot dejanskega blišča. Vedno bolj cenijo iskrena druženja ne nujno na instagramsko idealnem okolju. Kot predstavnica štirih desetk in nekaj, vanje preprosto verjamem in vem, da so dobrega srca in zrelih odločitev.

Ko najdeš nekoga – takrat si prepričan, da je pravi –  in se iz ednine preleviš v dvojino, se v mnogih primerih želiš preleviti še v množino. Naravno in pričakovano. Ta pa včasih ne pride tako zlahka ali pri nekaterih sploh ne. Tega občutka ne poznam, sem pa bila v podobni zgodbi, kjer so vsi v porodnišnici skakali od navdušenja, moški objemali svoje ženske, ki so se prvič ali znovič prevelile v cvetoče mamice, jaz pa sem jokala, ker so v moje naročje dali otroka, ki se ne bi smel roditi. Še več, bila je tako zelo drugačna, ki bi morala celo umreti. Te občutke včasih prenesen na nivo razreda. Veste kako se počuti ženska, ki ne more imeti otrok ali tista, ki je rodila zelo posebnega (beri: posebnega)? Kot bi celotni razred dobil v roke čokolado, razne nje. Vsi so veseli, ona pa se počuti odrinjeno. Čuti, da v to množico sploh ne spada in vanjo niti ne rine. Torej v praksi še prevečkrat ženske, ki otrok še ali sploh nimajo,  poslušajo opazke drugih v stilu: Kaj še čakata? In:  Kdaj bo vas bo obiskala štorklja? Neprijetno, sploh v fazi, ko bi naredil vse, čisto vse, da bi dete imel. Sprašujem se ali bi bilo treba podučiti okolico, da je nenehno spraševanje moteče ali opogumiti pare, da iskreno spregovorijo o lastni tegobi? Ker potem bo, upam vsaj, okolica postala prizaneslivejša. Morda bo celo v oporo in uteho. Sicer pa nikoli ne veš, dokler ne stojiš v čevljih teh parov sam.

Za vse skupaj pa je kriv idealizem današnje družbe, pričakovanja ostalih in vedno višjih standardih? Vsak lovi ravnotežje po svoje in spoznanje, da v tem nisi popolnoma sam, je osvobajajoče. Bi moral vsak izmed nas vsaj enkrat v življenju obiskati psihologa? Tam odložiti vse travme iz otroštva, četudi niso najbolj grozljive, nam pa kdaj pa kdaj silijo na plano tako zelo, da zaradi njih s svojim ravnanjem prizadenemo okolico. Bi se morda morali naučiti pogovarjati sami s seboj pred ogledalom ali brez njega? Ker je včasih prav, da si kaj poveš na glas. Se ustaviš in premisliš. Prenehaš z določenimi vzorci in naposled za svoje življenje sprejmeš odgovornost. Vedno ne more biti kriv nekdo drug. Zdaj oni, potem drugi človek ob nas. Bi bil že čas, da bi se nehali primerjati in se tudi sprejeli točno takšne, kot smo? Pa kaj, če nimam idealne službe. Nič zato, če še nisem našel idealnega princa ali kodraste princese. Samo prenehajmo cepetati na mestu, kot razvajeni otroci in vzemimo lastno življenje že enkrat v svoje roke. Saj je resnica ta, da ga namesto nas, nihče ne bo vzel.
In to priznali ali ne, ne glede na našo ednino dvojino ali celo množino.

 

Opomba: Kolumna je bila napisana za revijo Elle, fotografija pa je nastala pred fotoaparatom Doris Markač, ki ponuja boudoir fotografije v lastnem studiu. Ponudba na voljo tukaj – klik.

 

1 thought on “Vzemite življenje v svoje roke”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI