foto: Petra Greiner

Morda sem ena redkih mamic, ki je med počitnicami, ko smo vsi na kupu utrujena. Ob koncu četudi kratkih – samo teden dni – skupnih dni sem z živci na tankem ledu in sprašujem se, če se ti nemara lahko razvlečejo, kot obleka ob pridobljenih kilogramih.
Pred kratkim sem prebrala zabavno knjigo Vzgoja po dansko, pa naj povem že na začetku, da doslej nisem kupila nobene od knjig, ki me hoče razsvetliti z dansko vsegaobsegajočo srečo, ki se prodaja tako hitro, da predvidevam srečno deželo slovensko v kratkem roku petih let.
Me pa je v sami knjigi navdušilo naslednje:

  • Lahko sem pristna, povem otrokom, da danes ni moj dan in da je bolje, da ohranijo varnostno razdaljo (lahko tudi nekaj dni).
  • Iskreno odgovarjanje prinaša več zadovoljstva v našem odnosu z otrokom. Po moje to velja tudi pri partnerju. Če je le – ta nestabilen, vedite, da so krive vaše male ali velike laži. (Ptreberi knjigo in se ne jezi name).
  • Uporaba primerov iz otroštva je na mestu. Tudi jaz povem veliki, da v osnovni šoli sploh nisem bila srečna. Še več, počutila sem se kot črni ptič z beliki peruti in sem komaj čakala, da se premaknem v srednjo.
  • Učim jih poštenosti, predvsem pa vedno rečem, naj povedo tako kot je. Ljudje bodo zlahka sprejeli opravičilo, ki gre mnogokrat težko z jezika, kot da se jim le umaknemo s poti, ker smo navadni strahopetci.
  • Branje je koristno. Pri nas bere ata. Piše, da je pomembno je vključiti celo paleto različnih čustev. Tudi in predvsem negativne. Izpostavljenost vzponom in padcem življenja spodbuja empatijo in trdoživost, življenju daje smisel in nas dela hvaležne za to, kar imamo. Zadnji stavek sem prepisala, nisem dovolj pametna, da bi si ga izmislila sama.
  • Okrog pohval vam ne znam reči nič posebnega, ker Danci ne hvalijo preveč, jaz pa sem od nje odvisna. Grem zdaj k možu, da me pohvali za tiste polnjene paprike, ki so mi ratale, čeprav sem jih naredila prvič in morda zadnjič.
  • Osredotočiti se moramo na trud. Moj, tvoj, najin.
  • Vsi skupaj se ne smemo primerjati z drugimi. No, včasih bi jaz tudi rada imela walk in omaro, ampak novi parket in okna so odlično nadomestilo.
  • Danci se na otroko ne derejo! Meni lahko pomaga očitno le potovanje tja in ko bom daleč od njih, se ne bom več drla. Prisežem.
  • Na treh straneh vas čaka kar 15. nasvetov z vzgojo brez ultimatov. Ko jih naštudirate, pošljite obnovo še meni.
  • Hygge zame ne pomeni nič, imate pa dolgo razlago, kako vam lahko tak način življenja koristi. Jaz grem raje z možem na večerjo. To je zame slastno, sproščeno, brez zunanjih motilcev in kot piše v knjigi: obogati moje življenje.
  • Druženje, druženje in še enkrat druženje. S prijatelji, znanci, družino se ve, pa kratek klepet s prodajalko in prijaznost do človeka na cesti. Verjetno so imeli v mislih vse to.

Z velikim veseljem podarjam knjigo naprej. Pod to fotografijo (sedaj že veste kako to gre – klikni tukaj) dvigni roke, noge, štejejo tudi lasje, ki štrlijo v zrak zaradi živcev, jaz pa si grem ohladiti glavo na zofo. Do ponedeljka, ko gremo vsi po svoje (šola, vrtev, služba, vrtec, ostanem doma) je še dolga. Žrebamo pa v torek zjutraj, da se nam bodo lahko pridružili tudi tisti, ki na počitnice niso vzeli s seboj telefona in/ali računalnika. Pohvaljeni!

1 thought on “Vzgoja polna optimizma in veselja”

  1. Dobra. Odlična.
    Prav naučiti se je treba biti skupaj, se mi zdi, ne glede na to, koliko se imamo radi. Fino je, ko se z leti naučiš, ko začutiš že od daleč, kdaj komu kaj je in ni…
    Ukradem idejo počitnic brez telefona, ko se le te zgodijo tudi zame.
    Sicer pa…na vajine večerje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI