foto: Marijan Močivnik

Dogodek Grand Karakterre na Ljubljanskem gradu, kamor je zavil mož, je zaslužen, da sva začela okušati vina Svetlik. Tam je obljubil Ivi Svetlik, da se bova zagotovo oglasila, in že ob prvem skupnem vipavskem druženju, smo spletli prijateljske vezi. Edvarda Svetlika gospodarski svet pozna, kot delovnega in uspešnega vodjo, jaz pa le kot ljubitelja domače grude, vinske trte in modrosti iz kmečkih kašč. Že res, da bi se lahko zadnje desetletje oba zavila v brezdelje, saj sta v življenju dosegla malodane vse, ampak iz čistega veselja in ljubezni do narave pridelujeta vino, ki ne razveseljuje le vse okrog njune domače hiše, temveč skorajda cel svet.

Začniva na začetku. Si prvi mož zelo uspešnega podjetja ne le v Sloveniji, temveč tudi v svetovnem merilu. Od kod izhajajo tvoja preprostost, delovni duh in jasna vizija, ki terja uspeh, vendar šele po trdem delu? Nosiš to morda s seboj od mladih let?
Vsak človek dobi ob rojstvu takšne in drugačne darove. Ne bi bilo prav, da jih ne bi razvijal. Od svojih staršev sem dobil voljo, odprtost in željo po ustvarjanju. Ko sem bil star šest let, sem prvič zaslužil svoj denar z nabiranjem in sušenjem lubja smrdelike (po domače jerebike), ki so ga uporabljali v obdelavi usnja. Vedno, ko sem želel ustvarjati nekaj novega, sem se znal veseliti že doseženega.
Hidrio pa smo res gradili. Nisem je gradil sam, ampak skupaj s sodelavci in družinami. Korak za korakom, ob upoštevanju znanosti, tako na področju tehnologij kot vodenja, vendar vedno z uporabo kmečke pameti. Najbolj pomembno je, da je bil v sopredju vedno človek s svojimi čustvi in potenciali- odkritimi in tistimi še neodkritimi.

Glede na vse tvoje uspehe bi človek pričakoval, da se boš naposled umiril in užival sadove svojega dela, tako pa skupaj z ženo Ivi obdelujeta vinograd, vsakodnevno sta med trto in vodita še Kendov dvorec, ki sta ga rešila pred propadom in dvignila na raven relais & chateau, ob vsem tem sta še polna energije. Kako to, da sta pot nadaljevala v med vinogradi? Sta imela to v mislih že ob iskanju zemlje?
Obdelujeva hektar in pol vinograda, kmetija pa je velika 4,5 hektarjev. Umetnost življenja je najti ravnotežje in to v vsakem obdobju življenja. Kaj je lepšega kot saditi trte, jih negovati, biti z njimi od zime, ko počivajo, do spomladi, ko se prebujajo. Nato pa pride obdaritev, trgatev, in za njo vino Rebula.
Ko pridejo k nama ljubitelji vina, jim poveva, da sva začela pridelovati vino zase in svoje  prijatelje. Tako delava še danes.
Tudi poslanstvo Kendovega dvorca je v ustvarjanju ravnotežja, med visokimi tehnologijami, tradicijo in kulturo. To, kar smo danes, smo zaradi svoje zgodovine, okolja in vrednot, ki smo jih dobili od staršev. Saj človek ali na drugi strani narod, ki ne ceni in se ne zaveda tega, kar so ustvarili njegovi predniki, ne more in ne zmore ustvarjati sedanjosti in lastne prihodnosti.

 

foto: Marijan Močivnik

Nepoznavalci vama očitajo, da vina ne pridelujeta sama. Dajva povedati za vse večne čase, kako je s tem?
Vinograda in vina sva se lotila z ljubeznijo in strastjo. Na začetku sta nama  pomagala z nasveti in izkušnjami sosed Milko, rojen leta 1917, in njegov zet Ismet. Vedno jima bova hvaležna. In nato sva srečala malo bolj oddaljenega soseda Matjaža Lamuta, s kateri smo začeli sodelovati – Matjaž s svojim znanjem in dovolj veliko vinsko kletjo, midva pa s svojim delom, strastjo in ljubeznijo do narave. Tako pridelujemo Rebulo Svetlik. Kaj je lepše kot sodelovanje samo? Človek sam zmore le do določene mere, skupaj z drugimi pa malodane vse.

Pred letom smo bili na prvem dogodku Vipavska rebula in v rokah imaš dokument, ki priča, da je to avtohtona sorta, ki so jo pred 500 leti cenili ljudje izven naših meja, vendar se včasih zdi, da Vipavski vinarji nimate tiste prave samozavesti, ki vam pritiče. Malo me celo spominjate na sramežljive Štajerce, ki se prav tako ne znajo ceniti. Pa vendar, kaj je omenjen dogodek regiji prispeval? Na predavanjih smo slišali, da imate ogromno podpore zgodovine in iz vrst kmetijskih organizacij, ampak kako naprej?
Ko sem dobil v roke dokument z ukazom Maksimilijana prvega cesarja Svetega rimskega cesarstva, naj mu pripeljejo rebulo, sadje in druge dobrote iz Vipavske Doline, me je najbolj presenetilo, da je poleg vseh vinorodnih dežel, ki jih je imel, od Burgundije in drugih, izbral ravno Vipavsko dolino. Mi jo skoraj šele odkrivamo, cesar Maksimilijan, pa jo je poznal že pred 515 leti.
Ta isti cesar je postavil za prvega dunajskega škofa prav Slovenca Jurija Slatkonjo, ki je bil obenem na cesarskem dvoru odgovoren za glasbo. Tako je bil prav on prvi vodja in ustanovitelj po vsem svetu znanega zbora Dunajski dečki. Njegov kip danes stoji v dunajski katedrali svetega Štefana, tik zraven glavnega oltarja in njegovo ime je izpisano v slovenskem jeziku. Zanimivo in obenem žalostno je, da Dunajske dečke pozna malodane vsak Slovenec, Jurija Slatkonje pa praktično nihče. Žal se ne zavedamo, da narod, ki ne spoštuje zgodovine, ne bo nikoli velik.

 

foto: osebni arhiv

Slovenija je za vina Svetlik preprosto premajhna. Z Ivi sta bila celo na prvem festivalu oranžnih vin v Avstraliji in vajino vino je na voljo v nekaterih prestižnih restavracijah. V vsako steklenico vložita veliko truda in ljubezni.  Bi lahko rekli, da je vajina kapljica pravzaprav  butična?  Tisti, ki se družimo z vama, šele zdaj spoznavamo, koliko energije je treba vložiti, mnogokrat ponagaja celo narava, z vremenom vred, potem pa vama kdo celo očita previsoko ceno.
Najin vinograd je vsekakor butičen, čeprav sva največja pridelovalca macerirane rebule v Vipavski dolini. Vendar se butičnost danes vse bolj ceni. Prav najboljše restavracije po svetu hočejo imeti predvsem vina, pridelana v majhnih vinogradih in kleteh.
Ko si že omenila Avstralijo, naj povem, da je bilo povabljenih 50 vinarjev jantarnih vin iz celega sveta. Iz Slovenije sva bila edina. Znani avstralski vinski bloger Nick Stock je zapisal za najino Rebulo Svetlik 2009: »But my highlight of the day came from Slovenia.« Lahko si predstavljaš najin ponos – in to je bil celo najin prvi festival oranžnih vin.
Ko so v Avstraliji praznovali novo leto 2013, so v najboljši avstralski restavraciji Attica v Melbournu odprli dvojni magnum Rebule Svetlik 2009. Če pogledaš vinsko karto v restavraciji s tremi Michelinovimi zvezdicami St. Hubertus v San Cassianu, Alta Badia, boš našla pod Slovenijo samo eno vino: Vipavska dolina, Rebula Svetlik, letnik 2011. Ko so v restavraciji z dvema Michelinovima zvezdicama Agli Amici v Vidmu začeli praznovanje za 130 let, kolikor je restavracija v lasti njihove družine, so postregli z dvema maceriranima rebulama. Ena je bila od Joška Gravnerja in druga najina. Potem je tu še restavracija z eno zvezdico L`Argine Al Venco na Gradiščanskem v Avstriji in prav posebno založena trgovina Herwiga Ertla. Ampak primarno sva ponosna, da sva prisotna v najboljših domačih restavracijah: Gostilni As, Maxim, JB, Vinoteki Movia, Gostilni na Gradu, Strelcu, Cubu, Domačiji Novak in Kralju Žara. Na Primorskem pa v gostilni Franko, Žeji, Dam ter Majeriji. Seveda ne smem pozabiti na Kendov dvorec v Spodnji Idriji, kjer je na voljo največ letnikov.

foto: Sašo Greiner

Ko je govora o spremembah na področju davkov, kar je sovpadalo s spremembo vlade, so nekateri poslovneži vnesli veliko nemira z izjavami, da bodo vso proizvodnjo preselili na tuje. Hidria, ki si jo skupaj z mnogimi postavil na noge, pa nikoli ne »grozi«. Ves čas se razvijate in obračate v izvoz. Kako gledaš na te izjave?
Naloga države je, da ustvarja ugodno okolje in pozitivno razpoloženje, da lahko ljudje ustvarjajo. Razvoj ustvarjajo ljudje in ne država, ki pa mora biti do njih prijazna in spoštljiva.
Poglejmo Idrijo, skupaj s Spodnjo Idrijo in okoljem je imela z rudnikom živega srebra bogato tehnološko, kulturno in kulinarično zgodovino. Vedno smo bili ponosni nanjo. Ob zaprtju rudnika smo se na to zgodovino lahko naslonili. Danes smo eno najbolj visokotehnoloških okoljih, ne samo v Sloveniji, temveč tudi v svetu. V Kendovem dvorcu si ves čas prizadevamo, da negujemo tradicionalno idrijsko kuhinjo na visokem nivoju. Ni čudno, da je japonski princ Fumihito s soprogo princeso Kiko ob obisku Slovenije za kraj kosila izbral prav ta dvorec.

Ne srečujemo te na prvih straneh, pa vendar v ozadju kreiraš zgodovino in prispevaš h gospodarskemu in turističnemu razvoju regije, iz katere prihajaš, prav tako v Vipavski dolini, kjer živita zadnja leta. Kakšno je tvoje sporočilo za mlade ljudi?
Predvsem, da to, kar počneš, delaj z ljubeznijo in strastjo. S spoštovanjem ljudi, tradicije in tistega, kar so ustvarili drugi. In pa, seveda, znati se je treba veseliti tistega dobrega, kar nas obdaja in kar smo ustvarili, obenem pa imeti želje za prihodnje projekte in cilje. Moj prijatelj John Beckett iz ZDA, predsednik družbe Beckett in član združenja krščanskih menedžerjev, ki zaposluje 6 milijonov ljudi, je napisal knjigo Loving Monday. Z njo želi sporočiti, kako nam lahko uspe s trdim in poštenim delom, ne da bi izgubili dušo. Omenja tudi veselje nad ponedeljkom, ko se tvoje delo ponovno začne. Nismo na svetu zato, da bi tarnali nad tem, česar nimamo, temveč da bi bili srečni zaradi tega, kar imamo.

 

foto: Marijan Močivnik

info:
http://www.svetlik-wine.com/
FB stran
IG stran

 

Kendov dvorec:
https://www.kendov-dvorec.com/
FB stran
IG stran

 

 

 

 

2 komentarjev na prispevek “Zadovoljstvo skrito v trti in njuna ljubezen v vinu”

  1. Ko mi zmanjka volje, je dovolj, da pokukam na tvoj blog.
    Hvala.
    Navdihujoče.
    Na iskrice v očeh in lesket oranžne barve v kozarcih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI