foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Ugotavljam, da današnja mladina pesmi Čudežnih polj „Poštar zvoni samo dvakrat“ sploh ne more razumeti. Poštarji namreč redko pozvonijo že enkrat, kaj šele dvakrat. Sem gospodinja, ki je velikokrat dopoldan doma in poštarja vidim tako pogosto kot ga vidijo starejše ženske, ki na ulico gledajo iz svojega toplega stanovanja. In vedno bolj se mi zdi, da so storitve Pošte vedno manj prijazne do uporabnikov.
Začnimo pri poštarjih. Naš „rajon“, kot področju pokrivanja rečejo poštarji, je že nekaj kazenski. Vsaj tako je videti. Desetletja nam je pošto prinašal gospod, ki so ga bolela kolena in križ. Zato sem mu ob slehernem podpisu ali večji pošiljki z veseljem olajšala delo in raje pretekla 66 stopnic kot pa da bi jih on prehodil. Novi poštar pa je na začetku imel s seboj nadzor. Moški za njim je z budnim očesom nadzoroval prijaznega prinašalca računov in tudi dobre volje. Saj razumem, da je treba strmeti po učinkovitosti, ampak da je treba za vrat držati svoje delavce, jih priganjati in pehati do onemoglosti ter se ob tem bahati z neskromnim dobičkom, pa je zame več kot nerazumljivo.
Za tistim mlajši poštarjem, ki je bil le nadomestni, sem celo že tekla po ulici, da bi ga razbremenila paketa, ki v poštni nabiralnik ni šel. Ni vedel, da ga lahko pusti za vogalom, kar bi z veseljem tudi uradno kje zabeležila, in s tem tekanje ne bi bilo potrebno. Pravzaprav bi lahko poštarji imeli posebne želje stranke zabeležene v datotekah na svojem službenem mobilnem telefonu, ne pa da mu celotna mini pošta na dveh kolesih dodatno otežuje delo, tudi zavoljo vedno novih reklamnih materialov.
Morda boste presenečeni, ampak nekateri so že tako obremenjeni, da posega že po pomirjevalih. Veliko je takšnih poklicev, ki od človeka terjajo vedno več napora, a se od lastnikov ali upraviteljev pričakuje, da kot dobri gospodarji (po)skrbijo za svoje delavce in stranke, saj so časi ugodja državnih inštitucij že davno minili.
Nadaljujmo pri poštnem okencu. Ne dolgo nazaj sem na pošti želela odposlati sliko velikosti A3 in je, kljub prijaznemu prodajalcu, nisem uspela stlačiti v noben primeren ovoj. Nekoč drugič sem želela v prestolnico odposlati steklenico, a ker, spet, ni bilo primerne embalaže, sem jo tlačila v prevelik paket, z izurjeno prodajalko pa sva potem dodajali še prazen papir, da se steklenica ne bi pretirano prevračala. A vendar! Če že nimajo embalaž primernih velikosti, imajo pa na policah vrečke prigrizkov Slane ribice, ki jih je moj najmlajši otrok cufal in jih nato slovesno in nehote raztresel po tleh. Sama bi najraje iz njihovih polic odstranila vso nepotrebno navlako in jo nadomestila z mnogimi paketi po meri uporabnika. Tako bi prišla v prostore le z izdelkom, ki ga želim odposlati, sedla v kotiček z zadovoljivo mizo, ki bi imela sicer privezane škarje in nekaj lepilnega traku in vse omenjeno bi ob oddaji seveda plačala. Živci in slaba volja, ki se me loteva ob misli na pošiljanje iz pošte, me stane veliko več.
In seveda prejemanje paketov iz tujine. Sama sicer na kreditno kartico ne kupujem izdelkov iz oddaljenih dežel, ker takšne kartice nimam. Moje prijateljice, ki to počno, pa pravijo, kako ta hip vlada pravi trend „obešanja“ na pošiljke iz tretjih držav, tudi če so te vrednostno pod mejo 22 evrov, ko se zaračunajo dajatve. Carinska pošta sicer zatrjuje, da jih odpirajo samo v primeru, če sumijo, da je carinska deklaracija napačno izpolnjena (CN 22 – tisti zeleni listek). Kar pomeni, da bi naj bil znesek v neskladju z dejansko ceno. Do poletja lani je bil mir, potem pa so – kot mi pripovedujejo – očitno zavohali denar. Računajo okoli tri ali štiri evre na postopek, plus stroške UPN plačilnega naloga. Izmotavanje nima smisla in na koncu potrošniku preostane le zahtevek po povračilu od prodajalca (večinoma gre pri tem za izdelke iz Kitajske), nikjer pa ni omenjena možnost, da bi lahko zahteval vračilo neposredno od carinske pošte. Ker so oni pošiljko napačno ocenili.

Poznam nekaj izjemnih ljudi v višjih nadstropjih Pošte, občujem s prijaznimi in uslužnimi delavci za previsokimi okenci in res ne razumem, zakaj storitve niso narejene po meri uporabnika. Predvsem pa, za božjo voljo, pustite poštarjem dihati in naj pozvonijo dvakrat, da bo pesem Čudežnih polj spet aktualna, in jim ob tem ne očitajte njihove neučinkovitosti. Vaše storitve namreč koristimo ljudje in ne roboti.

Tekst je bil objavljen na Večerovi internetni strani.

2 komentarjev na prispevek “Zakaj poštar ne zvoni več dvakrat?”

  1. Pošta?! Sama imam dobre in nekaj manj dobrih izkušenj. Ko potrebujem kakšno informacijo, mi z veseljem ustrežejo. Glede službenih pošiljk sem res zadovoljna. In vriskam, kadar je eden izmed tistih poštarjev, ki nas poišče in ne piše listkov. S tem mi prihrani 1 eur parkirnine in vsaj pol urice časa.
    To, da je pošta kot trgovina, me moti že odkar so jih natrpali. Včeraj, ko sem malo dlje čakala, sem opazila celo čistila. Počasi preobremenjene uslužbenke, ne bodo imele več kje sedeti. Vse manj jih je in potem jih vidiš sedaj na eni, sedaj na drugi pošti. Kot poštarji. Preden se znajdejo med goro priimkov v enem bloku, se že privajajo na druge. Da o poletju ne govorim. Cela zmeda, Ko sem od ene izmed slovenskih ustvarjalk nekaj naročila in plačala, sva že obe cepetali, pošiljke pa od nikoder. In ker ni bila prip. ni bilo variante vedeti, kje je pristala. Od takrat prisegam na priporočeno. In ne z odkupnino, ker je noro draga (na paketek v vrednosti 10 eur, sem plačala 15,40).
    Kaj vem, kako bi se počutila, če bi mogla na pošti kaj zapakirat. Z veseljem bi zapakirala še vso tvojo pošto, Petra. In pobrala vse ribice :). Midve si tu in tam privoščiva Čunga lunga. Ena zaradi nostalgije, druga zaradi dolgega časa.

  2. Kot sam bivši poštar/študent, se sploh ne čudim izjavi te gospe. Po pripovedovanju starejših poštarjev/sodelvacev, je bil poklic poštarja včasih izjemno spoštovan poklic. Iz izkušenj povem da se to predvsem vidi pri starejših ljudeh. Te vljudno pozdravijo, spregovorijo kakšno besedo s tabo. V poletnih dneh so me čakali s sadjem, sokovi. V zimskih dneh obvezno vroč čaj. Mlajše generacije pa komaj da so me pogledale, kaj šele kakšen prijazen pozdrav ali nasmešek, seveda so tudi izjeme. Osebno sam zelo cenim in spoštujem poklic poštarja prav tako ljudi s katerimi sem delal. Vsi zelo profesionalni in pravtako pozitivni ljudi od katerih sem se ogromno naučil!!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI