Nobena skrivnost ni, da se enkrat letno ločujeva. Prideva do utrujene točke, ko se strinjava s psihologi, da je rek “nasprotja se privlačijo” izmišljen za tolažbo tistih, ki smo usklajeni le po zunanjosti, do česa sila enakega pa težko pridemo. Tako sva pred letom zaključila z družinsko terapijo. Preprosto zato, ker sem jaz pričakovala, da bom dobila tam odvetnico in tolmačko v enem, on pa verjetno iz razloga, ker se njegova gospa kljub mnogim skupnim debatam v bistvu ni nič spremenila. No, vsaj v taki meri ne, kot bi si želel on.
Preden nadaljujete z branjem, vam moram povedati, da je psihološka pomoč, katere prejemnica sem, odkar imam Zofko (beri: 7 let in nekaj mesecev), ključna. Prav tako sva v določenem trenutku družinsko terapijo potrebovala in nama je koristila, vendar pa je ta trenutek ne uporabljava in jo bova morda še kdaj. Na drugi strani knjige za samopomoč pri meni (ali v dobrobit zakona) ne delujejo. Vse skupaj me spominja na diete, o katerih pišejo od pomladi pa vse do konca poletja, v bistvu pa brez konkretnega odrekanja in telesne aktivnosti s telesa ne pade prav noben gram maščobe.
Začetek tekočega leta sva štartala olimpijsko utrujena. Sledil je dolg nos v čustvenem smislu, pri meni pa se je okrepila trmasta drža. In tako sva v tem duhu plula skozi povsem običajne družinske čeri predolga dva meseca. Do otrok sva bila prijazna. Govorila sva o najnujnejšem in pozabljala, da otroci niso slepi in še manj gluhi. Najbolj je verjetno čutila subtilna drugorojenka, ki skorajda nič ne vidi, ne zmore govoriti, pa zaznava več, kot jaz sama v spletni trgovini ob 90 % popustih.
Pa je prišel čas v letu, ko pred skokom v pomlad iščeva zavetje le v dvoje, zadnja leta – ko si to lahko privoščiva – na domači obali. Vikend sem rezervirala še pred nesporazumom in se spraševala, kdo bo šel z menoj, ker se sama temu ne želim odreči. Kalkulirala sem s prijateljicami. Priznam, one so moja druga izbira takoj za najožjimi, pa se mi je ob tem vrival občutek krivde, da bom pustila otroke doma. No, tega bi mi v omenjenem primeru lahko pod nos molil on. Možnost je bil pobeg z njim. Halo?! S kom pa. Saj nima druge, jaz pa ne ljubimca, ki bi negoval čustvene rane. Seveda greva midva, ki po ustaljeni praksi že v petek zavijeva v navadno ribjo kantino, soboto preživiva v Trsu in brez sramu pijeva šampanjec kar v postelji. Mene je prenehalo biti strah, da pristanem na samohranilskem prestolu. Grozo, da bi sama skrbela za vse otroke in nakupe s kuho vred, sem vzela v zakup. V bistvu sem pristala celo na točki “ja če ne gre, pol pa srečno, pa greva pol še zadnjič na samo najin oddih”.
Pa sva šla. In prekinila s tišino še tedne pred odhodom in poslednjo mulo odvrgla že iz avta. Tam sva se ob italijanskem aperolu spraševala, če življenje le ni prekratko za te izpade. Primerjala, koliko reči imava skupnih ob vseh nesorodnih značajskih lastnostih in izvzela vse tri najine otroke in stalni naslov prebivališča. Dajva si priznati, da nama je prijetno, ko sva čisto čisto sama. Prvič sva v hotelskem baru ob živi glasbi plesala tako sproščeno, kot na lastni poroki seveda nisva. Nato pa sva po vrnitvi domov ugotovila, da je najin recept za prijetno sobivanje tisti, ki mesečne stroške za terapevtko lahko mirno nadomesti za čeztedenski mini pobeg v prestolnico. Tam, kjer jaz opravim svoje obveznosti, skupaj posediva na večerji in spiva, ne da bi si sobo morala deliti še s kom. Noč podarjava le drug drugemu, ne da bi morala vmes koga previti ali komu prinesti kozarec vode.
Še vedno sva sila različna in o nekaterih stvareh razmišljava različno. Jaz po eni rundi komot rečem, da bi lahko še eno, on v svoji zmernosti še vedno zagotavlja, da je dovolj. Pod težo vseh obveznosti z enako vnemo zvečer padava na skupno zofo, ki je vse prej kot dovolj prostorna, kaj šele dovolj velika. Preveč jutranjih obveznosti pred prvo kavo še vedno v meni sami sproža napade nerazumljivosti. Priznajte, da je jutro po njej drugačno. Sploh, če jo spiješ v miru, sede in brez dodatnega dela. Zaradi omenjenih pobegov tako lažje brišem zadnjico tiste, ki se zbuja prezgodaj, in niti njeno nočno kakanje mi ne pride do živega, ko se opomnim, da pride večer, ko bova le sama.
V poletni obleki že voham jesen. Jebeno fajn se mi zdi, da se že 94 dni nisva konkretno skregala. Da lahko objavim fotko s konca aprila enako mirno, kot sva jo skupaj prvič (!) sprožila s podaljšanim dodatkom in bi lahko ob tem celo praznovala 12. obletnico poroke. Pa nisva. Okušanje vin je bilo enako razburljivo in druženje s prijatelji prav tako prijetno in praznično.
Tisti, ki gulimo partnerski odnos z eno in isto osebo že več kot desetletje, se gotovo strinjamo, da je vanj treba vlagati. Omenjeni strošek za večerjo le v dvoje in najem hotelske sobe je minimalen, s potnimi stroški vred. Samoplačniška terapija in kredit za novi avto bi naju stal še več.

 

 

1 thought on “Zakaj raje plačujeva hotelsko sobo, kot družinskega terapevta”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI