foto: Marko Pigac

Kdo sem jaz, da lahko sodim o mestnem urbanizmu, zapiranju cest, zmanjševanju parkirnih prostorov in arhitekturnih rešitvah?
 Sem le prebivalka mestnega jedra, ki se med ulicami največkrat podi s kolesom. Naše gospodinjstvo ima le en avtomobil, nekaj let smo bili celo brez njega, in štiri kolesa. V glavno mesto se podam s pomočjo prevozov pika org, ko stisne mraz pa znotraj lastnega mesta skočim na električno vozilo, ki sliši na ime Maister.

 

Mestni utrip v komi

Naše nakupovalne navade so v večini omejene na neposredno bližino našega doma, kamor spada tudi tržnica, ki jo obiščemo vsaj dvakrat tedensko. Nadvse opevan Europark je zame nočna mora. Tja največkrat pošiljam otroke po izdelke, ki jih ne morem kupiti nekaj ulic proč ali naročiti preko pošte. Pravzaprav sem jezna, da so trgovino z nogavicami, ki je včasih kraljevala sredi Gosposke ulice, bili primorani seliti prav tja, jaz pa se nogavicam ne morem odreči. Me pa zanima ali danes že vemo, kdo je dal soglasje h gradnji objekta, ki je trgovce v mestnem središču spravil v domačem žargonu na »kant«? Kako to, da je bila odobrena gradnja tako blizu mestnega središča, če pa evropska mesta zadevo rešujejo tako, da trgovske centre selijo na obrobje, kamor mestni avtobus seveda še vozi?
 Mestni utrip smo na tak način znižali na minimum, kjer je utrip podoben človeku v komi. Čez teden nas rešujejo tisti, ki v mestu delajo in številni dijaki, čez vikend, natančneje od sobote popoldan, pa vse do ponedeljka zjutraj, na naših ulicah mogoče videti le tu in tam družino z vozičkom, ki je otroka peljala »na zrak« ali sprehajalce psov. Medtem pa se ob omenjenih urah v trgovinah omenjenega središča gnete toliko ljudi, da so zadovoljni tako trgovci kot tudi gostinci. 
Če smo tega dejstva prebivalci mestnega središča malodane navajeni, pa nam je mnogim neprijetno, ko zagledamo skupine turistov. Ob priložnosti moram vprašati turistične delavce, kako odgovarjajo na vprašanja gostov, ali je Maribor morda mesto duhov in kje za božjo voljo so ljudje.

 

Danes je pot prijetna (ne pa še pri cilju)

Da berete te vrstice, je krivo vprašanje: »Kako se ti zdi zaprtje Koroške ceste za promet kot prebivalki centra?« In jaz lahko odgovorim le z eno samo besedo: Odlično.
Zadnje poletje, ko smo lahko dihali na prostem (ne da bi za našimi ovratniki dihali gospodje in gospe policisti, ki jih sicer spoštujem, vendar se zadnje leto zdi, da morajo upoštevati predpise, ki jih razumejo le vladajoči in tisti, ki pišejo kazni; ti, ki jih prejemajo, pa še najmanj), se nam je to vedno znova potrdilo. Šele sedaj sem ta zaprti del ceste pričela uporabljati. Pred tem se s kolesom do tržnice brez vijuganja ni dalo, z majhnimi otroki in vozički pa si doživljal visoke količine stresa in nejevolje. Rečem lahko, da je danes pot do Lutkovnega gledališča prijetna. Tudi takrat, ko se otrok ob fontani zmoči tako zelo, da tečeš v prvo prodajalno otroških oblačil, da si le lahko na predstavi.

Se pa s prijatelji, ki so na vozičkih, sprašujemo, kdaj bodo vanje sedli prav vsi mestni svetniki in se odpravili po vsakdanjih poteh in opravilih. Če bo vožnja od Glavnega trga pa vse do tržnice prijetna, bodo na koncu ugotovili, da do branjevk samostojno sploh ne morejo! Namreč, zdi se, da ljudje, ki lahko veliko spremenijo, še vedno mislijo, da se posebni otroci in invalidnost pojavljajo le »pri drugih«.

 

Kolumna je bila objavljena v Časopisu za prijazen Maribor.

 

 

1 thought on “Zaprtje Koroške ceste in razcvet Glavnega trga”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI