Zbogom, matilda

Zadnje desetletje in pol je bojda bila na vrsti že ona. To vem zato, ker so v tistem obdobju odhajali njen mož, drugi mali dedek, ki bi ga jaz dala raje k njej in babica, ki je vsaj v mojih očeh bolj pasala k višjmu dedku. Torej, Matilda. Krajšave ni marala. Nisem Hilda je ponavljala, čeprav so jo mnogi klicali tako. Šele danes vem, zakaj me ljudje okrog mene morajo nahraniti, da je pomirjena tudi moja duša. Matilda je (bila) kuharica. Preteklik mi zaenkrat ne gre dobro z jezika.

Njena kuhinja je bila vedno polna. Četudi pospravljena ali si prišel sredi dneva ali noči. Naj pišem o domačem in zlatem pomfriju (to ni pommes frites)? Lulekih, ki jih poznate pod imenom svaljki? Ali špinači, ki je imela ob sebi še zrezek v omaki. Pa kdo bo jedel hrenavke! Umešana jajca so bila najboljša. Še drugo babico sem nagovarjala, da bi morala k njej v šolo. Reakcije se ne spominjam. Tako ali tako so me pod družinskimi mizami vsi brcali. Najraje bi me še danes!
Poleg kuhanja je pletla. Štrikala. Nikoli heklala. Je rekla, da tega ne zna in niti ne rabi. Ne vem pa, zakaj na tem mestu naštevam njena znanja, saj je Peter na vratih po njih gotovo ni spraševal. Morda jo je tam čakala Zofi. Večkrat sem jo dala na njeno postejo. Razumeli sta se brez besed. Ni to najlepše? Nekaj takega kot dejstvo, da je zadnja leta preživela v hiši mojih staršev. Da so sobivali. Če vpraša kdo mene, se je za nepokretno stanje odločila sama. Kakšna fizioterapevtka pa bi bila, če je ne bi zmogla aktivirati po drugem zlomu nasprotnega kolka? Ampak brez želje pacienta, žal ne gre. To menda vemo. To so dokazale vse moje ženske. Ko se odločiš drugače, se lahko vsi postavijo na glavo. Umito. Jaz sem imela čast, da sem jo okopala in ji umila glavo. Človek se s čisto počuti čisto drugače. Zdi se, da lahko voda odplakne tudi sive misli ali grde spomine. To slednje si zdaj že malo izmišljujem. V četrtek sem to spet naredila. Seveda ni bila več prava. Potiho sem si mislila, da nisem ravno razpoložena za novo smrt. Še v nedeljo zvečer, ko je že tavala na drugi strani, me je ujela misel, da je skorajda ni več. Pa je odšla prihodnje jutro. Očitno jo je njena soimenjakinja kar pograbila, ker sicer ne bi kar tako čakala na tistih okroglih devetdeset, ki jih bomo v spominjo nanjo praznovali vsi dediči njenega dedenega materiala čez nekaj mesecev. Tudi tisti, ki se kuhanja nismo nalezli.

Sama sem namreč prepričana, da ob koncu življenju štejejo umita glava, suha plenica in nasmeh, četudi tisti, ki je izvabljen iz bolniške postelje. Ure preživete v družbi pristnih ljudi in odličnem vinu, objemi, iz katerih ne bi nikoli ušel, in pogledu, ko veš, da bo vse v najlepšem redu, pa si moramo pričarati sami. In to takrat, ko smo še živi!

Shopping Cart