foto: Petra Greiner

Draga Polona, spominjam se prvega obiska tvoje ordinacije. Ob prvorojenki je moral stati še mož. Da smo te brez bolezni spoznali prav vsi. Tvoja čakalnica je vedno pokala po šivih. Danes, se sprašujem, kako si zmogla, takrat sem negodovala še sama. Ko sem predte prinesla Sofio, ki naju je še kako zbližala, si bila pretresena. V tvojem pogledu sem videla nekaj nelagodja, ker se je vsemu navkljub tako redka deklica rodila nekomu izmed ‘nas’, a sva potem skupaj zdirjali po tej čudni poti, ki je po prvih korakih zaradi megle nisva niti videli. Strinjala si se z menoj ob tem tekstu, ko opominjam, da je ob graji treba tudi pohvaliti, da sva imeli nesporazum, ko sem jaz padla dol in se zlomila, predvsem pa jokala, ker nisem z dvema malima otrokoma, ki sta imela skupaj en kromosom preveč, mogla več čakati na pregled. Vendar sva kasneje prijateljsko in s ponosom gledali Sofiin napredek, predvsem pa sila redke obiske v ambulanti začinili z žensko željo pomagati druga drugi.
Nekoč si mi rekla, da ti je žal le za eno. Da nisi imela več otrok in bila še kako vesela, ko sem po drugorojenki pridrvela z novico, da prihaja še en.
Zadnja leta so bila sploh sproščena, ko smo se v ambulanti znašli prav vsi. Greinerjevi. Številčno ojačani, zdravi, z očetom in prostor napolnili s smehom. Ne veš, s koliko sreče si napolnila moje srce, ko si Sofio vedno znova pohvalila. Se iskreno veselila njenega napredla. Jo vzela v svoj objem in jo stisnila k sebi, kot bi bila tvoja. Vem za vse tvoje začetniške napore, ko si ob svojem rednem delu obiskovala še neonatalni oddelek, ker so te naši otroci tako zelo zanimali. Tudi ob mojih uspehih si me znala poklicati in bila ob lanski Slovenki leta še kako ponosna. Povej, te lahko še kdaj pokličem?
Žal mi je, da teksta o skrivnostni, nevidni bolečini, ki jo opisujemo kot Nevralgija nisi uspela poslati. Koliko ljudem bi tako povedala, da obstaja. Da naposled kot zdravnica razumeš paciente, ki tožijo, ko jih  spremljajo mučne bolečine, medicina pa pravega vzroka ne najde. Da veš o čem govorijo, ko nihče nima pravega posluha zanje. Ko si preveč sam in včasih pač ne zmoreš nositi lastnega bremena, kaj šele da bi zmogel pomagati drugim.

Polona, ostajaš v mojem srcu. Zahvaljujem se ti, za vse skupne trenutke in najino prehojeno, s kamni in skalami posuto pot. Hvaležna sem, da ob najinem nesporazumu nisem zbežala proč, temveč sva se tako lahko čez čas le še bolj povezali.

Zbogom in hvala, da so vsi naši otroci bili tudi tvoji!

 

 

1 thought on “Zbogom, Polona”

  1. Tiha globina.
    Ko težko najdeš prave besede…
    Naj ostanejo spomini živi in čas, ki ste ga preživeli skupaj, darilo življenja.
    Objem

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI