foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Redko katera javna smrt se me dotakne. Novice ne delim po družabnih omrežji in malokrat se ob takem dogodku zamislim nad lastno pot, ki se bo prav tako končala.
Sem pa bila ob zadnjem odhodu v mojem mestu rojenega človeka velikega kova in po svetu ne le prepoznavnega, temveč cenjenega mojstra odrske kulture, povsem presenečena. Nikoli si ne bi mislila, da me bo ob novici o slovesu domačina moja mama, ki je bila v teatru nazadnje v srednji šoli, gledala s solznimi očmi. Moj mož, ki je v omenjenem hramu redni gost, pa je z neprikrito žalostjo spoznaval, da je to mesto izgubilo še enega velikana. Kaj nam bo preostalo? Prepoznavnost si bomo morali iskati drugje.
Mene pa ob vsem tem presenečajo polna usta besed tistih, ki so imeli v času razcveta gledaliških odrov v drugem največjem mestu ob taktirki velecenjenega, preveč pripomb na račun porabljenih sredstev. Na odru je bilo vse preveč porabljenega cvetja, pesek iz drugega kontineta je bila nezaslišana potrata in kostumografija se je bohotila za okus domačinov izven obsega potrebnega.
Vedeti je treba, da so tukaj živeči prebivalci sila skromni. Sodijo glede na lastni okus. Kritično se ozirajo po vzoru osebnih meril in nihče ne bi smel štrleti iz povprečja. Načeloma se izogibajo pompoznim vzgibom, razen če govorimo o vaših veselicah na obrobju, ki so, roko na srce, zavoljo družabnosti, še kako dobrodošle. Za kulturo nam je obče gledano še vedno škoda denarja in ob enem pozabljamo, da je Gosposka ulica le še spomin na avstroogrske čase. Takrat, ko je bila gospoda seveda tujega porekla in z domačo mentaliteto ni imela veliko.
Pred časom sem bolj iz šale kot resnih vzgibov preletela pravilnik o poimenovanju ulic, saj sem mislila, da bi kar nekaj ljudi izhajajoč iz mojega mesta, moralo dobiti svojo ulico. Ne le, da bi potonili v pozabo, saj jih bodo ‘gor držala’ vsa njihova dela, ki jih je ob poimenovanju potrebno navesti, ampak iz preprostega spoštovanje življenja in ustvarjanja polnih ljudi. Pomembne zasluge, mednarodni pomen le-teh in ustvarjalni opis, ki presega več kot pet tipkanih strani, ima ta hip že precej mojih someščanov. V mislih imam nekaj takšnih, ki niso več mladostno izzivalni, namreč teh se še vedno bojimo, nosijo spokojno mero modrosti, ki nam je bližja in jih že danes cenijo izven meja države ali vsaj v mestih, kjer gostijo.
Naše imamo pravzaprav preveč radi v zobeh. Nemara vam zadostuje podeljevanje nekaterih nagrad in danes razumem celo tiste, ki jih zavoljo lastnega prepričanja in osebnega dostojanstva ne želijo sprejeti. Opozorila bi na danes živeče in še kako ustvarjalne umetnike. Sprašujem se, koliko slikarjev je danes lačnih in se bodo njihove slike za med prodajale šele po njihovem vstopu v grob.
Glede na kar nekaj smrti v moji bližini, ki so zadnje čase odmevale v javnosti, vas sprašujem, koliko vas je obiskalo gospoda na domu, ki se je slabo desetletje družil z Alzheimerjem in mu besede v slogu ‘in memorial’ ta hip ne pomenijo nič več. Kolikokrat ste peljali na sprehod mlado novinarko še takrat, ko je zmogla narediti tistih nekaj utrujajočih korakov in kako konkretno ste pomagali velikemu mojstru, ki je bil iz lastnega mesta celo izgnan. Če sem uporabila preveč ostre besede, me kar popravite.
Namesto konca me zanima le, koliko kart ste kupili za vse njegove predstave in koliko ste jih izprosili zastonj. Predvsem pa, ali se vam je zdelo, da je bila količina cvetja ob njegovem poslednjem slovesu, prav tako potrata, kot takrat, ko je bil še kako živ?

tekst je bil objavljen na internetni strani častnika Večer.

2 komentarjev na prispevek “Zbogom, Tomaž”

  1. Vedno ko odide nekdo, ki je na višku svoje moči in ustvarjalnosti me stisne. Vprašam se koliko bi lahko še naredil in prinesel v ta svet. Pandur je fenomen v smislu “če me izženete iz mesta to ne pomeni, da ste mi vzeli moč ustvarjanja”.
    Ne razumem pa zakaj je potrebno tako salamonsko žugati. Umrl je velik mojster, slava njemu in ne pogrebu slovenske kulture.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI