prvišolskidandan
Ko je prvorojenka bila še v vrtcu, nisem bila nikoli na straži glede vzgojiteljic, preverjala njihova znanja, bdela nad delom ravnateljice, ko je sestavljala skupine, temveč sem bila preprosto vesela, da je skupina ostala skupaj, njihovi vzgojiteljici pa skupaj z njimi.
Ko sem jo vpisovala v šolo, sem želela, da bi izpred svojega doma zavila na levo in odšla na šolo, ki je zame veljala kot poslednja normalna v centru, a je bilo tam na žalost že nekaj časa prepolno. Zato danes zavije na desno, se sprehodi skozi park in gre v šolo, ki se nikoli ni imela za najboljšo, je pa ves čas producirala odlične dijake, pobirala mnoge medalje na tem ali onem tekmovanju in preprosto, glede na ulico in hišno številko tja pravzaprav spadamo. Tako sem jo v mislih pred dvema letoma pospremila v manj oblegan razred z naslednjimi besedami:
“Na prvi šolski dan želim, da bo moja hči skozi vse dni razredovanja imela odprto glavo za znanje in ne le dejstva, imela odprto srce za stisko tistega, ki ji bo križal pot, ter postala človek in ne stroj. Ko odraste, lahko razveseljuje s sladicami ali urejanjem las, saj število let presedelih v šolskih klopeh ne bo nujno prineslo njeno poklicno srečo. Danes majhne oči naj bodo široko odprte, glava povezana s srcem, um z vedoželjnostjo in preprostost naj zamenja naduto pot, ki kliče le ‘samo jaz’. Želim si, da moja hči postane človek, ki bo sijal kot rumena rutica.”
Šele na ta dan sem ugotovila, da moja deklica ne bo skupaj s sosedo, ki sta sicer obiskovali skupni vrtec in že trkala na vrata pomočnice ravnateljice. Dasiravno me je potolažila z besedami, da bodo poskušali, sem se v mislih sprehodila ob nekaterih dnevih, ko sem sosedo zaradi gneče ob vseh treh otrok lahko prosila, da je prevzela vlogo pobiralca ali dostavljalca in otroka pospremila do razreda. To je bila tolažba, da sem še sama, kot večina staršev prvošolcev tistega leta želela, da bom otrok pristane pri reklamirani učiteljici, zakar me je še kako sram.
Gospo spoštujem, njene kvalitete preko preteklega dela v ustanovi na drugi strani parka delno poznam, vendar lahko danes rečem le za učiteljico manj obleganega razreda, da je mojemu otroku dala osnovo, ki jo je še tako potrebovala. Red in nekaj discipline, ki učence ne spreminja v vojake, temveč v vzgojene ljudi. Pustila nekaj otroškega direndaja takrat, ko je to bilo potrebno, čeprav sama ne vem kako bi zmogla ob vseh tistih posebnih odločbah, ki jih v razredu ni malo in drugih pravilnikih.
Skupaj smo šli skozi smrt sošolke in naši občasni a sunkoviti življenjski pretresi ob drugorojenki so tvorili življenje, ki ni vedno le rožnato, je pa žal naravno. Jih vzpodbujala, da ostanejo pri pevskem zboru, ob dopoldnevih pa bila s pravo mero neusmiljena pri prvem branju in seštevanju. Predvsem pa jih imela rada in z ljubeznijo otrok zmore stopiti čez tako veliko oviro, preko katere še videti ne more. Kako se je ob željah, zahtevah in moledovanjih, da bi vsi želeli k njeni kolegici ob vstopu v prvi razred počutila ona, ne vem.
Sama pa bi si želela, da nam staršem to ne bi prišlo niti na misel, saj se bojda na svojih delovnih mestih in tudi sicer borimo proti vezam in poznanstvih tam, kjer to nikakor ne sovpada. Seveda se tudi med učitelji dogaja, da je nekdo veliko bolj priljubljen, kot drug, vendar bi pritiski staršev ob tem, kot vzgled našim otrokom, morali biti ničelni, ravnatelji pa si tega sploh ne bi smeli privoščiti. Če se vzgoja prične v domačem okolju je potem prav, da damo šoli vrednost sami starši s spoštovanjem pravil in učiteljev samih. Medtem, ko slabe ocene iz osnovnih šol skorajda izginevajo, se sprašujem, ali so naši otroci veliko pametnejši, kot smo bili mi?
Mar ni naravno, da je v razredu kdo, ki potrebuje več pomoči in mu tisti, ki opravljajo obveznosti z levo roko pomagajo? Kaj počnejo otroci na taboru za nadarjene? Postajajo morebiti socialno občutljivejši do sočloveka ali si pridobijo orodja, kako se pomiriti s tem, da vendarle nisi vedno najboljši? Otroke s posebnimi potrebami vidim tam, kjer je kup krožkov, preveč tekmovanj in premalo otroštva in ne na strani teh, ki ne dosegajo mentalnega elitizma.
Menim namreč, da je vas z eno šolo (in trgovino), ter pripadajočo učiteljico, veliko bolj po meri človeka, kot možen vpliv staršev tam, kjer je njihovo znanje in poznavanje premajhno, vpliv pa premočan. Kako naj imajo zdravo in potrebno avtoriteto učitelji, če pa jim je ne damo niti starši otrok, ki jih poučujejo?

Besedilo je bilo objavljeno na Večerovi internetni strani 31. avgusta 2015.

1 thought on “Želim si, da moja hči postane človek”

  1. Petra, tako lepo zapisano! S posluhom za starše, učitelje, vzgojitelje. Biti človek… z noto zdrave kmečke pameti in ljubeznijo… Potem se vse da. Otroci radi hodijo v vrtec in šolo. Se učijo brez prisile. Jim ni tuje spoštovanje, empatija, prijateljstvo, ljubezen, marljivost. In ko je vse to začinjeno z otroškimi iskricami v očeh, z napadi neobvladljivega smeha in sproščenosti, kot jo zmorejo le otroci, je svet tako lep.
    Ampak ja… začeti moramo doma… ‘V vrtcu bo morda že prepozno’…
    Prijetno! Igrivo! Učeno! Prijetnih trenutkov polno novo šolsko leto!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI