foto: Jože Suhadolnik
foto: Jože Suhadolnik

Nika je najprej s temi češnjami krasila petkovo Delo, ki je pristalo pod koritom in tako sem nekaj mesecev ob odpiranju lesenih vrat zrla vanjo. Potem je na prireditvi Ona, preprosto stopila do mene in me nagovorila. Našli sva se, kaj pa naj drugega rečem. Sestrsko jo čutim, ko piše razposajeno in ji je prav zares za vse vseeno. Ona ni katerakoli ženska, Nika Vistoropski je tista, ki med nevihto potrebuje tišino.

Nika, ob fb prijateljevanju vidim, da si pevka, mati enega otroka, novinarka, svojeglava popotnica. Kdo si pravzaprav ti?
Moram razmisliti … Vsekakor pa, na prvo žogo, izjemno občutljiva in empatična oseba, ki se za potrebe stvarnosti prelevi v Xeno.

Ob življenjskemu premetavanju spoznavam, da smo ženske živalsko močne. Od kod ti črpaš moči? Kaj bi rekla ženskam, ki so z eno nogo že izven zakona ali zveze, pa se bojijo neodvisnosti zavoljo financ, burje na prostosti & co.?
Ena mojih velikih bolezni, ki se jih skušam od-učiti, je občutek, da sem na tem svetu zato, da pomagam drugim. Vse bolj ugotavljam, da je potapljanje v probleme drugih nič več kot samopotrjevanje, priprošnja za to, da bi nas imel rad ves svet. Čeprav se me življenje dotakne bolj, kot bi si želela, se ne najdem več v vlogi rešiteljice. Prepuščam, spuščam, opuščam, kot je enkrat v intervjuju rekla dr. Tatjana Zorko, sicer kardiologinja, h kateri sem šla nekoč, da bi jo povprašala, zakaj vendar ženskam vse prevečkrat diagnosticirajo srčne bolezni. Ženske smo živalsko močne, res je; še posebno, ko rodimo, nam postane jasno, da je najbrž ni reči, ki bi je ne zmogle. Pa četudi je na meji zakona. Ko gre za življenje, meja ni.
Zato ženskam, ki se bojijo neodvisnosti, ne bi rekla nič. Dokler se bojiš, noben nasvet ne pride prav. Šele ko se nekje vmes odpre špranja in so “samo” negotove, potem lahko skoznjo prodre tudi upanje, da bodo/bomo zmogle.
Ženske smo ena velika kolateralna škoda sodobnosti. Po eni strani hočemo (z)bežati iz odnosa, ko nam ni več prijetno (kot da je prijetno kakršna koli res vredna kategorija), po drugi strani pa vztrajamo kljub poniževanju, trpinčenju, občutku, da je zaradi otrok treba trpeti. Enih reči nikoli ne bom razumela. Lahko govorim le o sebi. Kadar me je strah, se ustavim in pomislim, česa točno se bojim, če je ta scenarij plod mojih kompleksov in blodenj, ali predstavlja realno nevarnost. Mene samo na to, da nekaj pač v odnosu ni prav, opomni lastno telo, depresivne misli, občutek, da se kot človek izgubljam. In potem čakam. In se pogovarjam. Kajti ženske smo narejene tako, da v stiski želimo govoriti. In potem, tako je vsaj pri meni, se znajdem na čistini, kjer najdem odgovor, kako naprej. In potem grem po tej poti. Pa če padajo strele z neba.

Poješ? Zakaj ne več? Videla sem te na nacionalki, ko si mi zapela čutno skladbo za lahko noč. Želim pogledati širše na tvojo pevsko kariero?
Pojem še. Vendar trenutno v kopalnici. Kar ne pomeni, da je s tem moja pevska “kariera” končana, pomeni le, da sedaj ni čas. Vse pride.

Ko se pogovarjam z ljudmi za svoj blog imam občutek, kot da z osebo vstopam v nek pol prijateljski, pol ljubezenski odnos. Kaj so zate intevjuji? Odkrivanje globokih zgodb, ki morajo na plano? Osebe, ki jih morajo nujno spoznati še drugi?
Intervjuji so zame priložnost treninga čuječnosti. Kot nasploh v pogovorih na štiri oči, tudi v intervjujih čutim tisto, kar bi bilo menda dobro, da bi čutili vseskozi – prisotnost. Zame takrat ni sveta okoli mene. Vprašanja vznikajo sama od sebe, ker me ljudje v resnici neznansko zanimajo. Ko izbiram sogovornike, me v mislih vedno vodi moje osebne zanimanje. Torej, človek mi mora biti zanimiv, šele potem grem do njega. In zgodba se naredi sama.

Katera je tista pesem, ki te spremlja skozi neprizanesljive nevihte, vroče doline in je danes še vedno tukaj, globoko v tebi in je himna takrat, ko se pobereš. Kot že tolikokrat doslej?
Nimam je. Med nevihtami potrebujem tišino.

foto: Jože Suhadolnik
foto: Jože Suhadolnik

OnaPlus s svojimi kolumnami najdete tukaj.

1 thought on “Ženska, ki med nevihto potrebuje tišino”

  1. Za nekoga pesem, zanjo tišina. A tista, ki jo spodbudi, da pogumno zakoraka novim zmagam naproti.
    ‘Jako dobro’ 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI