Vinogradništvo že nekaj časa ni rezervirano le za moški spol, temveč postaja še kako raznoliko do te mere, da se z vinsko trto ukvarjajo tudi ženske. Profesionalno, dosledno, srčno in tako kvalitetno, da stojijo ob boku, če ne celo štrlijo iz moškega povprečja. Irena Ipavec Geržina je tista predstavnica vinogradnic, ki so ji bile sicer grozdne jagode položene v zibko, vendar je družinsko dejavnost dvignila na raven, ki presega mnoge moške kolege in jih bo zavoljo mladostniške energije, ženske subtilnosti in trmoglave vztrajnosti razvila do svetovne prepoznavnosti.

Lepa vida je že nekaj let podpornica aktivnosti, predvsem pa koncerta Zavoda 13. Kako sicer gledaš na naše posebne otroke? Meniš, da bi morali postati vsi skupaj bolj občutljivi glede ranljivih skupin?
Vedno se trudimo podpirati tiste ideje in projekte, s katerimi si delimo vrednote, mnenja in nenazadnje poglede na svet. Naš lep pregovor »Gliha vkup štriha« prepogosto uporabljamo samo z negativnim prizvokom in z Matijem večkrat opaziva, kako zelo podobni smo v razmišljanju in vrednotah s tistimi prijatelji in sorodniki, s katerimi se največ družimo. Zagotovo pa sta pomemben povezovalni člen tukaj tudi Luka oziroma Ana (Matijeva sestra), preko katere smo se tudi spoznali.
Dejstvo je, da se pogled in odnos do ranljivih skupin počasi spreminja, in po mojem mnenju največkrat na bolje. Če se spomnimo vsi skupaj našega otroštva (30 let nazaj), smo tudi takrat imel posebne otroke, ki pa jim je družba preprosto nadela eno skupno oznako »ta je malo čuden«, ne glede na to ali je imel Downow sindrom, ADHD, etc. Danes nam je, v prvi vrsti zaradi razvoja medicine in znanosti, lažje to splošno oznako bolje determinirati in s tem naenkrat tako njihovi starši kot tudi njihovo okolje (sorodniki, sosedje, sošolci, etc.) dobijo več možnosti in tudi priložnosti, da jih vedno bolj enakovredno vključujemo med se. Internet je omogočil dostop do informacij iz celega sveta in s tem omogočil staršem, da še bolje razumejo svoje otroke in postajajo pravi specialisti za posamezna področja. To vidim tudi v primerih, ki jih sama poznam, in vse te starše in predvsem njihovo željo in energijo po tem, da bi razumeli vsak detajl pri svojem otroku, res občudujem.
Ne gre pričakovati, da bomo vsi ljudje postali enako občutljivi in dosledni do vseh ranljivih skupin. Verjamem pa, da smo danes že vsi bolj občutljivi, razumevajoči in nenazadnje pozitivni do tistih posebnih otrok, s katerimi imamo sami stik bodisi neposredno v sorodstvu ali pa znotraj naše družbe v kateri se gibljemo. In to je mislim da je že zelo pomemben korak in kaže, da smo ljudje še vedno – ljudje.

foto: Nejc Bole

Moja prva misel ob videni steklenici je bila, kako lepe oblike. Iz česa ste izhajali in dajva še povedat, zakaj pravzaprav Lepa Vida, kot nosilka imena za vaše vino?
Uff, dolga zgodba. 30 let dolga. Leta 1988 je moj oče, kot eden prvih vinogradnikov (bilo jih je v skupini nekaj manj kot 20), opravil kletarski tečaj in pridobil dovoljenje za stekleničenje vina pod lastno blagovno znamko. Takoj v tem letu pa je priznani oblikovalec, Oskar Kogoj, oblikoval linijo steklenic za vino, ki so nosile v sebi slovenske zgodbe. Med njimi je bila tudi steklenica Lepa Vida. Tako jo je poimenoval Kogoj in jo posvetil Aleksandrinkam – ženam, mamam, pretežno iz Vipavske doline (veliko jih je odšlo prav iz krajev v okolici kjer je Kogoj doma), ki so v drugi polovici 19. stoletja in prvi polovici 20. stoletja šle za dojilje (in nato varuške) k bogatim družinam v Egipt – veliko od njih v okolico mesta Aleksandrija. Takrat je Kogoj te steklenice ponudil raznim vinarjem in z mojim očetom sta se dogovorila prav za Lepo Vido. Steklenica upodablja telo mlade ženske, s širokimi boki, ki so tradicionalno v umetnosti predstavljali rodovitnost – kar zelo dobro predstavlja tudi Aleksandrinke, oziroma Lepo Vido. Za Slovence je sporočilnost naše steklenice mogoče bolj domača in zato manj presenetljiva. Za tujce pa je to res še toliko bolj posebno. Na roko nam gre tudi, da »Vida« v španščini pomeni »življenje«, tako da tujci hitro povežejo Lepa Vida v »lepo življenje«.

Vinogradništvo vam je bilo na nek način položeno v naročje skozi delo vaših staršev. Kako sva vanjo pred petimi leti vskočila še vidva z možem? V tej zgodbi me je najbolj pritegnil vaš smisel za humor, neustrašnost in vztrajnost, sploh v delu, kjer vas niti neodobrena evropska sredstva niso ustavila. Kaj je ključno tudi v vašem poslu?
Če si človek nekaj v življenju zada, je prav, da pred tem resno in čim bolj neobremenjeno razmisli o tej odločitvi, se pogovori z osebami, ki lahko dajo kar se da objektivno mnenje in da po odločitvi preprosto trmasto vztraja. In točno tako bi lahko opisali najin »skok« v vinarstvo in tudi najine odločitve in usmeritve. Res je, da sva nabirala informacije in se učila in spoznavala vinski svet praktično 8, skoraj 10 let pred tem, ampak vse to je bilo ustvarjanje podlage za odločitev. Vse to je bilo bolj površno, nedoločeno in neodločeno. Potem pa sva kupila bicikel in sedaj kolesariva (če prevedemo italjanski pregovor…). Včasih malo v hrib, včasih gre v dolino, včasih pade veriga dol, včasih greva prehitro, drugič brez potrebe »šparava« energijo.
Dejstvo je, in tega ne skrivam nikoli, da nama je bilo lažje, ker sva izredno povezana in zelo podobno razmišljava. Tisti, ki naju poznajo že od prej, vedo, da še preden sva bila skupaj kot par, sva bila »na isti valovni dolžini«. In verjamem da je tako vse mnogo lažje. Ne morem si predstavljati, da bi samo eden od naju bil navdušen nad nečem in bi potem drugi samo sledil temu in ga nekako »slepo« podpiral. Tudi midva sva samo človeka, tako da vsekakor ima vsak od naju tudi svoje slabe dni, ampak ključno je, kako prideš ven iz takih situacij in kaj se iz tega naučiš za naslednjič. Niso vse šole dobre, niso vse šole nujne, vendar še vedno moramo iti naprej.

foto: Nejc Bole

Zdi se, da v svojem delu, bolje rečeno poslanstvu resnično uživaš. Meniš, da bi morali vsi ljudje strmeti k tistemu v čemer smo dobri in opustiti tekmovalsko prerivanje na področja, ki nam niso pisana na kožo? Kako vidiš ta svet v svoji sredi, med vinogradniki v Vipavski dolini. Se povezujete dovolj? Vidiš morda vrzeli, zaradi kateri bi bili kot regija še uspešnejši?
Konfucij je rekel: »Izberi delo, ki ga imaš rad, in ne bo ti potrebno delati niti en dan v svojem življenju.« Izredno lepa misel, ki pa žal v današnjem svetu ni prav enostavno uresničljiva. Delno zato, ker nas družba in družbene vrednote silijo v neke vzorce, delno pa tudi zaradi nas samih.
Vem, da je veliko lažje to misel razumeti in jo »pohvaliti«, ko si sam že v taki situaciji. Sama namreč v zadnjih 2-3 letih resnično na celotno našo zgodbo ne gledam kot na nekakšen posel, kot na mojo »službo«, temveč je to postal zame in tudi za našo družino preprosto način življenja in v tem kar se le da uživam(o).
Vinski svet je podoben kot druge branže, hkrati pa je zelo poseben, saj ne prodajaš tehničnega produkta, temveč produkt, ki je praktično popolnoma subjektiven. Ko razmišljaš o vinu, kot o poslu, ga lahko primerjaš recimo s parfumi, z umetniškimi deli, žganimi pijačami, etc. To so posli, kjer instinkt ter subjektivnost igrajo pomembno vlogo. Najina odločitev, da se osredotočamo na vinski turizem, pa zadevo še dodatno zakomplicira, saj naša ponudba naenkrat ni več produkt, temveč storitev – vinske degustacije. Vinski turizem je relativno mlad del vinske branže, ki se je začel razvijati konec 90. let prejšnjega stoletja, midva pa sva se z njim intenzivno srečala predvsem ob najinemu obisku Avstralije (10 let je že od tega). In že takrat nama je bil ta pristop, ta ponudba, tista, ki naju je pritegnila. Definiranje naše storitve je tako bilo dosti bolj enostavno, saj sva poznala primere in sva jih poskušala preslikati na najin način razmišljanja. Glede na odzive naših obiskovalcev izgleda, da sva stvar postavila dovolj dobro. Vsak dan sproti in ob vsaki degustaciji pa se spomniš še kaj, kar bi lahko naslednjič pokazali, naredili, povedali, pripravili, etc.
Na primer, ob Instagramu, Facebooku etc. sva ugotovila, da pa nimamo niti ene fizične, na papirju, fotografije iz degustacije. In sva v letošnjem leto vpeljala »foto trenutek«, ko naše goste, ob koncu degustacije, z velikim kozarcem in kakšno steklenico v roki, slikava z instant fotoaparatom, ki ti takoj naredi fizično fotografijo (včasih so bili znani Polaroid fotoaparati), ki jo gostom podariva v spomin. Ampak ta vikend sem ugotovila, da bi bilo pa super, če naredimo raje dve fotografiji – eno za goste, eno pa za naš arhiv. In tako naprej.
To je naša zgodba, to je naš način sobivanja in uživanja z gosti in to bomo pri Lepi Vidi še naprej nadgrajevali. Tekmovalnosti tukaj niti ne vidim kaj dosti, saj mislim da danes vsi vinarji, ki se ukvarjamo z vinskim turizmom v Vipavski dolini, pravzaprav šele dobro brusimo našo ponudbo in se drug od drugega učimo. Zagotovo si ne vzamemo dovolj časa, da bi se še več srečevali, izmenjevali informacije, se vzpodbujali in nenazadnje sodelovali pri tem, da bi nas še več gostov obiskalo. Ampak sporadično se tudi to že pojavlja in lahko rečem da sem zelo vesela, za vsak tak trenutek in vsako tako povezovanje. Verjamem, da ga bo vedno več, posebej še sedaj, ko (verjamem da ste zasledili) je bila Vipavska dolina s strani Lonely Planet-a izbrana za eno izmed najbolj zanimivih destinacij leta 2018 in bomo morali vsi skupaj strniti vrste in najti najboljše načine, da to zadevo izkoristimo za še večji pospešek naši dejavnosti.

foto: Nejc Bole

Ob delu, ki ga opravljaš in otrocih gotovo ceniš čas, ki je namenjen le v dvoje. Kje sta najraje? Še vedno na kolesu ali vama zadostuje tihota ob mizi, kjer uživata ob vinu, ki ga je pridelala roka vaših staršev, vaju in navsezadnje začinila vajina ljubezen?
No, Matija je težko tiho… Hec.
V zadnjem času sva mogoče res v nekem zanosu in ko sva sama skupaj, še kar naprej razmišljava in se pogovarjava o tem, kaj bi še lahko naredili, kaj bi še lahko poskusili, etc. Ampak to je zagotovo povezano tudi s tem, kar sem že omenila, da res zelo podobno razmišljava in so nama ti pogovori tudi kot vzpodbuda drug drugemu.
Drugače je najin čas bolj pozno zvečer, ko se vse umiri. Večkrat se odpraviva tudi na nočni sprehod, saj so tisti mir v okolici ter zvoki in vonji iz narave, ki jih lahko doživiš samo takrat, res nekaj posebnega, sproščujočega. Drugače pa je kozarec vina zvečer skoraj obvezen; včasih naš, včasih od kakšnega drugega vinarja, včasih niti ne vipavski niti ne slovenski.
Kot zanimivost, prejšnji teden sta me dva gosta vprašala, če se počutim kot da bi se »navadila« vsega skupaj, če mi vse skupaj postane na nek način samoumevno. Pri čemer sta tukaj zaobjela tako pogled na vinograde, Osek, Vitovlje, Trnovsko planoto, kot tudi vino, delo v vinogradu, življenjski stil, ki ga živimo. In odgovorila sem jima, da ti nikakor ne more postati samoumevno, saj vsak teden vsakega novega gosta posebej impresionira ena zadeva in tako te vsakič znova spomni in opomni na nekaj kar imaš in poznaš in kar je njemu »wow«. In ob vsakem takem »wow«-u preprosto ne moreš ostati ravnodušen ampak si lahko le vesel, zadovoljen in tudi ponosen.
Najin slogan postaja vabilo »Prid’te kej mimu«. Tako da bi tudi tukaj zaključila kar s tem vabilom… Še Lonely Planet je priznal, da se splača »pridt kej mimu« v Vipavsko dolino, tako da vabljeni tudi vi.
#pridtekejmimu

foto: Nejc Bole

Pravila pri degustaciji, ki jih je pripravila Irena:
1. Prepustite se zgodbi, ki jo je zastavila vinska klet, in ne prehitevajte.
2. Degustacijski vzorec nima mere »en deci« in degustacija ni popivanje. Upoštevajte to.
3. Prigrizki, ki jih ponudijo ob degustaciji, so znak dobrega gostitelja. Degustacije vina pa ne vzemite kot nadomestilo za kosilo ali večerjo (za ta namen imate v Vipavski dolini veliko izbiro odličnih gostiln!).
4. Vzemite si čas. 2 do 3 ure za degustacijo 5 do 7 vzorcev vin je ob vseh zgodbah in informacijah, ki vam bi jih radi podali, ravno dovolj.
5. Raziskujte in iščite svoj okus. Če pri enem vinarju ne najdete vina po vašem okusu, to še ne pomeni, da njegova vina niso dobra. Morda je vaš okus specifičen.
6. Če se dogovorite za uro, bodite točni ali pa obvestite vinarja o zamudi.
7. Uživajte in – še posebej, če ste se imeli lepo – povejte naprej!

Zato podarjava degustativni bon za dve osebi, vi pa v odgovor napišite le, kaj je tisto, kar se vam osebno zdi pri degustaciji najpomembneje. Odgovor bo izbrala Irena v ponedeljek.

info:
www.lepa-vida.si
FB stran
TW

2 komentarjev na prispevek “Ženska subtilnost vinogradniške narave”

  1. Najpomembneje mi je, da sem v dobri družbi in da se vsi sprostimo ter uživamo v trenutku in družbi. Poskušamo pozabiti prej in potem in res … živimo zdaj ob dobrem vinu in klepetu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI