foto: Alain Šik
foto: Alain Šik

Poznam jo dlje, kot svojega moža. Bila je del naše razstave Nedotakljivi, sicer je po poklicu arhitektka. Špela Modic je tista ženska, ki o raku dojke govori trezno. Ob njej imaš občutek, da ji ni neprijetno in da lahko naposled v živo povprašaš vse kar ti leži na duši. Mene je s tistim telefonskim klicem, s katerim mi je povedala, da bo del naše razstave popolnoma ohromila. To je moč, sem pomislila. To je ženski pogum, predvsem pa ponos, da ne skriva svoje rane, temveč ob razkritju ne izgubi niti delčka sebe. Še več, Špela je ob lastni izkušnji bolezenskega stanja pridobila in ob njej rečem, da si ženske delimo podobne usode, predvsem pa srečo samo.

Kakšne misli se te lotevale, takrat, ko sem rodila Sofio in smo vse izvedele za kaj gre?
Spomnim se, da sem razmišljala, kaj bi bilo, če bi se to zgodilo meni. Nisem vedela, kako naj reagiram, pristopim, kakšne besede so sploh primerne za takšno situacijo. No, po lastni izkušnji (ki nikakor ni primerljiva), sem spoznala, da v svojih glavah pogosto preveč kompliciramo preproste stvari. Kako reagiraš in kako pristopiš sploh ni pomembno, pomembno je, da si zraven.

Kaj se je motalo po tvoji glavi, ko si slišala za lastno diagnozo?
Najprej sem pomislila: umrla bom. Druga misel: moj otrok (stara je bila dobro leto) bo odraščal brez mame. Na trenutke sem upala, da so samo grozne sanje in da se bom zbudila in bo vse v redu. Seveda od raka ne umreš kar takoj, ampak imaš še nekaj časa, koliko, pa ne ve nihče. Naokrog sem hodila kot mesečnik. Nisem zdržala doma, zato smo šli ven, na kavo, na sončni breg Ljubljanice. Gledala sem ljudi, ki so klepetali pri sosednjih mizah in so se mi zdeli neskončno srečni. Tisti prvi dnevi so bili najhujši, potem sem se spoprijela s situacijo in se še trudim, da bi živela čim dlje.

Od kod pogum, da si za našo razstavo odstrnila lastno brazgotino?
Ko si me prvič vprašala, sem rekla ne. Potem si mi razlagala nekaj o tem, da bi fotografirala neko žensko v kopalkah, pa sem se malo zamislila, da z zakrivanjem vse skupaj nima nikakršnega smisla. Brazgotine so precej grda stvar, dokler nisem imela svoje, nisem vedela, kako zelo grde so – ker nisem nikjer nobene videla. Videla sem tiste po rekonstrukciji, neskončno sem hvaležna Tanji Španič, ki me je obiskala, ampak do takih je bila pred mano še dolga pot. Zdelo se mi je povsem v redu, da se pokaže ljudem, kako je to videti in kaj lahko pričakujejo, če doleti tudi njih. Saj veš – navzven se vsi kažemo lepe in srečne, realnost pa je pogosto drugačna. Mogoče ravno te olepšane podobe koga še bolj prizadenejo. Jaz si na fotografiji z razstave nikakor nisem všeč, tudi zdaj po rekonstrukciji so brazgotine grde in pika, sem se pa navadila živeti z njimi. Letos sem se opogumila in šla na FKK plažo. Nisem vedela, kako se bom počutila, ampak na koncu sem sklenila, da če koga moti, je to njegov problem in ne moj.

Kaj bi rada povedala ženskam, ki nehote prihajajo za tabo in jih čaka soočenje z rakom?
Ni vse tako črno, kot se zdi. Ne bom rekla, da sem hvaležna bolezni ali kaj podobnega, ker, če potegnem črto, bi veliko raje bila zdrava. Ni pa rak konec sveta. Zame je bil rak bližnje srečanje s smrtjo in na preostanek življenja gledam kot na vztrajanje na svetu, dokler bo pač šlo. Tudi ko veljaš za “ozdravljenega”, te lahko čaka ponovitev bolezni. Pred kratkim sem brala članek o Henningu Mankellu, ki je umrl za rakom: “Trudim se, da ne bi mislil na bolezen in živim, kot da je vse v redu. Pisatelj Per-Olof Enquist je modro zapisal: Nekega dne bomo vsi umrli. Ampak vse ostale dni bomo živi.” Tako nekako gre to. Tudi moja onkologinja mi zabiča, da je najpomembnejše “luštno se imet”.

Kakšne so tvoje izkušnje s canabisom v času zdravljenja?
Po prvi kemoterapiji mi je bilo neznansko slabo, kljub trem vrstam tablet, ki so mi jih predpisali. Samo canabis mi je pomagal in to tako, da sem bila takoj bolje. Ker so imele tablete poleg tega še precej stranskih učinkov, kot recimo zabuhlost in omotica, da sem komaj prišla do kopalnice, jih pri naslednjih kemoterapijah nisem več jemala. Seveda je bila to samo moja izkušnja lajšanja stranskih učinkov kemoterapije, ker pa smo si ljudje različni, ni nujno, da bo to, kar je pomagalo meni, pomagalo vsem.

Kaj bi rada povedala vsem ženskam (tistim, ki so zdrave, nimajo prizadetih otrok in na veliko jamrajo)?
Težko bi rekla, da imam kakšno posebno sporočilo, ne bom rekla, da je kdo bolj ali manj upravičen do jamranja. Saj veš, za vsakega je njegova težava najhujša. Drži pa, da je vsak svoje sreče kovač in zgolj pritoževanje nad situacijo ne bo rešilo ničesar, potrebno se je spopasti s težavami!

Na kaj si pri sebi ta trenutek najbolj ponosna?
V novem življenju nisem več ista oseba, kot sem bila, sem veliko bolj pogumna in drugače gledam na svet, stvari, zaradi kakršnih bi se prej razburjala, so izgubile na pomenu. Seveda me tu in tam še kaj vrže iz tira, ampak situacijo hitro postavim v pravo perspektivo. Spremenila se mi je lestvica prioritet in na prvo mesto postavljam sebe in svoje. Ker mi moje delo izredno veliko pomeni, sem ponosna, da nisem uspela le vzpostaviti “starega stanja” pred boleznijo, ampak je Prostorama doživela tudi preskok, ki se odraža v super delovni ekipi in krasnih projektih. Uživam v družinskem življenju, v druženju s prijatelji in v svojem delu, skratka, imam se luštno. Naj traja čim dlje!

foto: Rene Gomolj
     foto: Rene Gomolj

1 thought on “Ženske si delimo podobno usodo, predvsem pa srečo”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI