foto: osebni arhiv

Nekatere ljudim poznam še iz časov preden sem spoznala moža. Srečujem jih vsake toliko. In z nekaterimi izmed njih imam več skupnega, kot se na prvi pogled zdi. Andreja Roškar je ena izmed njih in tista samozavestna mlada ženska, ki zase pravi: “Če je komu v moji bližini neprijetno, ker sem ženska brez dojk, ki tega ne skriva, ima veliko večje težave, kot je moja ploska figura,” ob čemer jo lahko le še bolj občudujemo!

 

Andreja, koliko žensk misliš, da so prepričane, da je rak dojke rezerviran za druge, nikoli, res nikoli zanjo?
Uf … vse? Okej, mogoče ne vse, ampak večina. Prepričana sem, da nobena ne leži doma na kavču in razmišlja o tem, kako bo dobila raka. Še posebej mlajše. Kljub temu da vemo, da se rak dojk lahko pojavi kadarkoli, je v naših mislih še vedno rezerviran samo za »stare«. Še tiste, ki imajo zaradi družinske obremenjenosti za to večjo možnost, upajo, da se njim ne bo zgodilo.
Misliš, da sem jaz o raku razmišljala? Ne! Vsako leto sem oktobra kupovala roza stvari, tiho podpirala boj z rakom dojk in spremljala zgodbe pogumnih bojevnic, ki so se z njim hočeš, nočeš, morale boriti. Ampak prav zares pa o njem, kot možnosti, ki lahko doleti tudi mene, nikoli nisem razmišljala. Dokler ni zbolela sestra in se mi je cel svet obrnil na glavo.
Dejansko pa se lahko zgodi vsaki od nas! Ne govorim tega, da bi vzbujala paniko, a neko zdravo zavedanje možnosti je vedno dobro. Na leto pri nas zboli okrog 1300 žensk, od tega jih je le 50-70 (te številke med leti precej nihajo) mlajših od 40 let. Zato se še posebej mlade ženske v glavnem počutijo varne in nepremagljive. Ampak če se dogaja redko, še ne pomeni, da se ne dogaja. In prav vsaka od teh 70 je lahko tvoja sestra, prijateljica, nečakinja, ali celo ti sama.

 

Vsaka zgodba ima mnogo plati, ampak kako je bilo pri tebi s soočenjem samim?
Ob sestrini bolezni sem takoj pomislila, kaj pa če se zgodi tudi meni. Egoistično, vem, ampak ko vedno znova prebiraš o tem, da se tveganje poveča, ko ima raka nekdo v družini, je težko ne pomisliti na to možnost.
Ves čas, ko sem sestro po operaciji obiskovala v bolnici in jo kasneje občasno spremljala na kemoterapije in kontrole, sem imela občutek, da se bo isto zgodilo tudi meni. Ne strah, kaj pa če se zgodi. Nek grozen občutek, da je neizbežno, kljub temu da za to nekih močnih razlogov ni bilo. Rak v družini sicer poveča tveganje, a spet ne tako zelo. In takrat nisem imela pojma, da imam v sebi gensko mutacijo, ki poveča možnost za raka dojk tja do 85 %, samo občutek. Prav neverjetno, kaj vse nam naša podzavest želi povedati, pa je ne poslušamo.
Mogoče se spomniš, da sem še tebe vprašala, kaj si misliš o genskem testiranju, ko sem bila v precepu bi-ne bi. Nikoli ne bom pozabila tvojih besed: »Pa saj si se že odločila, kaj boš naredila.« Ja … teoretično. Praktično pa je trajalo še nekaj let, da sem naredila prvi korak k testiranju. Potem je trajalo še eno leto, da je do testiranja dejansko prišlo, pet mesecev, da sem dobila rezultate in šok! BRCA1. Sicer ni bilo soočenja z rakom, sem se pa morala soočiti s tempirano bombo v mojem telesu, ki jo lahko kadarkoli raznese. In nobenega namena nisem imela čakati in upati.
Že od sestrine diagnoze sem vedela, kaj želim, če se izkaže, da gen v naši družini vseeno je – kljub temu da sem leta in leta poslušala, da so možnosti za to majcene. Raku nisem želela dati priložnosti, da se polasti tudi mojega telesa, zato sem ukrepala takoj. Pet mesecev po diagnozi sem že imela preventivno mastektomijo (odstranitev dojk) in odstranitev jajcevodov, ki malenkost zmanjša možnosti za raka jajčnikov.

 

Spominjam se, da sta se moji sorodnici (sicer srednješolki) sramovali, da ima mama raka na dojki. Meni pa se je to zdelo nepojmljivo. Kako pomembna je detabuizacija?
Zelo! Mislim, da imamo kot družba z rakom še vedno velike težave. Na obeh straneh. In trenutno sem v situaciji, ko na nek način razumem obe. Ženske, ki zbolijo, si želijo biti razumljene, ne pomilovane, medtem ko je zdravim pogosto neprijetno, ne vedo, kako odreagirati. Na splošno se raka (kateregakoli) ne omenja, oziroma se o njem šepeta. Mislim, da smo kljub ozaveščanju in roza oktobru in vsem akcijam glede tega še vedno v nekem začaranem krogu. Še vedno vlada strah, namesto sočutja.
Spomnim se, da sem sestro vprašala, ali se lahko pogovarjam o njeni bolezni, če me kdo kaj vpraša. Ker je to vseeno bilo njeno življenje in njena bolezen, torej tudi njena odločitev. Njen odgovor je bil: »Seveda, saj se nimam česa sramovati«. Kasneje se je potožila, da eni v njej vidijo samo raka. Da jo gledajo in obravnavajo, kot da bo vsak trenutek umrla, ona pa se počuti popolnoma normalno. Pa je to je bilo v začetku njene bolezni, ko smo vsi, vključno z zdravniki, verjeli, da bo bolezen premagala.
Zato razumem ene ženske, ki razen ožji družini, svoje bolezni sploh ne priznajo. Mnoge se svoje diagnoze sramujejo (po nepotrebnem), ali pa se o njej preprosto ne želijo pogovarjati. Po drugi strani pa si res želim, da jim tega ne bi bilo treba. Da bi lahko spregovorile o svojih občutkih, počutju, negotovosti, strahu in vsem, kar sodi zraven, tudi v običajnih pogovorih, ne samo v zelo omejenih družbah.
Smo pa od tega še svetlobna leta daleč. Rak dojk je v teoriji poznan, vsi smo ozaveščeni do onemoglosti, v praksi pa si ob omembi, še posebej če gre za osebo, ki je izgubila bitko, najpogosteje priča okamnelim izrazom na obrazu in hitri menjavi teme. Ker o tako groznih temah se pa res ne bomo pogovarjali.
Jaz sem z rakom dojk zaradi mutacije in preventivne operacije samo posredno povezana, pa se ozračje povsem spremeni, če pogovor nanese na to temo. Kaj šele, ko razlagam, zakaj sem se odločila odstraniti zdravi dojki in potem sprejela nezaslišano odločitev o tem, da »umetnih« ne želim imeti.

 

Ob vsem doživetem, kakšno je tvoje življenje danes? Katera so nova spoznanja, globoke modrosti in vse drugo?
Rada bi rekla enako, pa ni. Že po sestrini diagnozi se je moje življenje spremenilo. Jaz sem se spremenila. Saj veš, kako je bilo, ko si dobila Sofio. Vržen si v neko novo realnost in se ji pač prilagodiš. Povsem drugače sem začela gledati na stvari, postavljati sem začela drugačne prioritete. Manjše nepomembnosti, ki jim včasih tako radi pripisujemo večji pomen, kot si ga zaslužijo, so naenkrat postale res nepomembne.
Potem pa je prišla še moja BRCA diagnoza in priprave na operacijo. Ko sem ugotavljala, ali sem dejansko sposobna živeti brez dojk, sem prišla do spoznanja, da ni toliko problem v meni in navezanosti na njih, kot v drugih. Oziroma v tem, da imidžu in mnenju drugih dajem prevelik pomen. To je bil tisti največji korak v osebnostni rasti. Ko sem se bila sposobna odločiti za nekaj, kar okolica morda ne bo sprejela, pa mi je bilo za to res vseeno.
Celoten proces me je naučil tudi, da moram vedno poslušati sebe. Ne v smislu, da nihče drug ne obstaja, ampak da pri sprejemanju odločitev upoštevam, kako bodo le-te v prvi vrsti vplivale name, ne na mojo okolico. Ker navsezadnje bi rekonstrukcija dojk bila v očeh drugih mogoče super izbira, lahko bi celo kdaj dobila pohvalo na račun dekolteja. Ampak bi to res odtehtalo vse možne zaplete ter več operacij in z njimi stresa, ki bi ga morala doživljati? Ne. Če je komu v moji bližini neprijetno, ker sem ženska brez dojk, ki tega ne skriva, ima veliko večje težave, kot je moja ploska figura.

 

Kaj vse bi nam položila na srce?
Rade se imejte! In ne glede na obliko vašega telesa, ga sprejmite. Meni je žal, da sem res dober odnos s svojim telesom, predvsem pa z dojkami, imela šele ko sem se odločila, da se jim odpovem. Avgusta, ko sem se odločila proti rekonstrukciji, sem jih nehala skrivati v ultra podložene modrčke in jih do operacije v decembru cenila in imela rada takšne, kot so bile. Škoda, da tega nisem bila sposobna že prej.
Pa samopregledovanje, seveda. Vem, da oktobra s tem vsi težijo, ampak je res pomembno. Vsak 10. dan menstruacijskega ciklusa preveriš videz svojih dojk, nato pa ju pretipaš stoje in leže. Vzame ti nekaj minut, lahko ti pa reši življenje. Ne se izogibati samopregledovanju, ker vas je strah, da boste kaj zatipale. Če raka imate, ga tako že imate in izginil ne bo. Je pa velika razlika, če se ga odkrije v prvem ali v katerem od napredujočih stadijev.

 

Andrejo lahko berete na blogu Better Than Brca.

 

foto: osebni arhiv

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI