foto: Rene Gomolj

Že dolgo me žuli, da bi napisala svoj pogled/izkušnjo na evtanazijo, pa se vedno brcnem v glavo, pa kaj koji kurac koga briga, kaj si jaz mislim o tem. In res je tako. Nobenega ne briga. Zgodilo se je pa vseeno.
Danes mineva 13 let od najhujšega dneva v mojem življenju. Dneva, ko je umrl moj sin. Ko ni več dihal, a sem ga še vedno toplega in mehkega držala v naročju. V sobo sta takrat vstopila zdravnik z belo brado in mlajša sestra. Prijel ga je za mlahavo rokico, nič ni rekel, samo pomignil je proti mladi, prijazni sestri, ki sem jo tokrat prvič videla. Lahko, da sem jo videla že večkrat prej na intenzivni, samo v takih trenutkih se obrazi zlijejo v neko meglico in ne veš več ali si še vedno v realnosti ali pa se ti je že zmešalo. Sprožila je roke k meni v nameri, da mi vzame mrtvega otroka iz naročja. To je bil drugi najhujši moment tistega dneva. Še danes ne vem, kaj je bolj bolelo, to da nisem premagala smrti, pa verjemite, da sem se z njo borila huje kot stekla psica ali pa to, da hoče zdaj neznana ženska odnesti mojega otroka. Nekaj časa sva se bledo gledali, boga ženska, kako službo ma, potem pa sva se tresljaje in nemo obe borili, druga z druga. Ona, da mi vzame otroka iz naročja in jaz, da ji ga ne dam. Še zdaj se tresem, ko se spomnim tistih sekund, minut, mogoče ur. V moji glavi je odmevalo samo, ne, ne, ne morem ga dati neznani ženski, kdo je to, prvič jo vidim, odnesla ga bo, ni še mrtev, ni še konec, nikoli več ga ne bom videla, bolje da zbeživa, tudi tukaj sem izgubila bitko. Nežno mi je izvila iz rok mehko golo telesce, samo pleničko je imel na sebi. Odnesla ga je, za vedno je odnesla del mene in v mojem srcu je nastal globok krater. Nikoli več nisem videla moje ljubezni, moje tako težko pričakovane sreče.

Moj Max se je rodil z degenerativno boleznijo, zame najgrša besedna zveza na svetu, ki jo še danes težko izrečem, ne da bi vmes zajecljala. Mitohondrični encefalitis. Fucking shit. Danes ne berem več toliko o tej bolezni, ne vem če so znanstveniki že iznašli zdravilo za to sranje, še vedno je namreč neozdravljiva in smrtna. Tudi meni so zdravniki takrat rekli, da ni pomoči, da bo moj skoraj leto star fantek umrl in da mu nihče na tem svetu ne more pomagati. Nihče?? Aaaaaa… Zdravniki presajajo srce, jetra, prišijejo ti roko, če je potrebno, nafilajo te s tabletami, delajo otroke v epruvetah. Kako je mogoče, da meni nihče ne more pomagati??!! Kakšen hudičev plan je tole za božjo voljo??!! Moj najlepši, najmehkejši, najslajši deček z čokoladnimi očmi je ležal v intenzivni sobi, na aparatih, ki so ga ohranjali pri življenju skoraj mesec dni. Mogoče več? Ne spomnim se natančno, koliko časa je trajala moja agonija, naši možgani, da bi se zaščitili v paniki spotoma brišejo grozljive izkušnje, megleno pa se spomnim mojega laufanja po hodnikih bolnice, petja sevdalink ob postelji svojega sina, hektolitrov in hektolitrov solz, togih obrazov v belih haljah okoli mene, ko sem moledovala za pomoč in zaletavanja ob stene bolnice, ko je bila bolečina prehuda. Takrat, ko so mi povedali, da je z Maxom konec, da popuščajo njegova pljučka, srček, njegovi možgančki so se izklapljali počasi, kot sonce nežno in vztrajno tone v noč. Nič ga ne more zaustaviti.

“Z vašim sinom ne bo nikoli bolje”, mi je sporočil zdravniški konzilij: “Na vas je, da se odločite, kdaj ga boste odklopili od aparatov, ki ga ohranjajo pri življenju.”
Kakšna odločitev, kaj. Po parih dnevih sva z možem sprejela odločitev, ki je nisva želela, a sva verjela, da bo najboljša za vse. Tudi za Maxa? Ne vem. Ravno tisti mesec so imeli pediatri neko konferenco v Stochholmu na temo encefalitične mitohondrije. “Opazovali smo 200 otrok s to boleznijo”, mi je takrat rekel doktor Neubauer: “In vsi so umrli do svojega drugega leta.” Vsi???
Tako smo v začetku februarja, 13 let nazaj, izklopili aparate, ki so mojega Maxa ohranjali pri življenju. Možje v belem so ugasnili tipke, zaključili so z zdravljenjem, tudi infuzije ni bilo več. Je to evtanazija?
Dva tedna je moj fantek umiral v mojem naročju. In jaz z njim. Večkrat je nehal dihati, v sobo so prišli zdravniki, konec je, so rekli. Ljubezen v meni je bila premočna, nisem mogla sprejeti takšnega epiloga. Verjela sem v to, da ga bo moja vera v ljubezen ohranila pri življenju. Vedno znova sem se metala nanj, privijala sem ga na svojo golo kožo, na dojke polne vročičnega mleka, nisem pustila smrti, da mi ga odnese. Za dvakrat vem, da je zadihal znova in se vrnil k meni, ostalega se ne spomnim. Objemala sem svojega umirajočega otroka, napol naga sem bila tiste februarske dni v Kliničnem centru, ker je bil materinski nagon večji od primernega obnašanja. Spomnim se, da so sestre po navodilu zdravnikov okna najine sobe, ki so gledala na hodnik KC-ja prelepile s stranicami časopisa Delo, da folk ne bi gledal najine bede. Še danes zato ne morem vzeti Dela v roke, čeprav je šel časopis od takrat na manjši format.

Moj Max je umrl. Tega nihče ne more spremeniti. Še vedno me boli luknja v srcu, a naučila sem se živeti z njo. Je bilo prav, da smo ga izklopili od aparatov…ali ne? Je to evtanazija? Ali ni? Če ni, kaj pa je potem to, proces zdravljenja? Javne debate o evtanaziji v naši državi še ni, vprašanje kdaj bomo tako zreli, da se bomo o tej temi pogovarjali brez prevelike histerije. Evtanazije se v naših bolnišnicah izvajajo že leta in ne morem se pretvarjati, da se to ni zgodilo, da se to v naših zdravstvenih ustanovah ne dogaja. Če se delamo, da tega ne vidimo, to še ne pomeni, da tega ni. Četudi doktorji temu uradno rečejo “opustitev zdravljenja”.

Zakaj to pišem? Zato ker mi je lažje, ko povem to zgodbo. Ker verjamem, da je tudi komu drugemu lažje, ki je šel čez to, da ve, da ni sam. Mogoče bo zgodba pomagala tudi komu, ki se tega, da mu umre otrok boji bolj kot lastne smrti. To je bil namreč moj največji strah. In zdaj ga ni več. Vse se preživi, če se mora. Tudi zato zgodba o mojem Maxu, ker so tudi take zgodbe del našega življenja, četudi vsi obračamo glavo stran od bolečine. Veliko sem izgubila, a sem se tudi ogromno naučila. Na nek bizaren način sem hvaležna usodi za ta udarec, midve sva 13 let nazaj končali. Nikoli več me ne more tako prizadeti, kot me je takrat. Finito. Uporabila je svoj najhujši udarec in preživela sem. Preživeli smo. Tudi na smrt od takrat gledam čisto drugače. Ne bojim se je, vem da na koncu ona vedno zmaga. Takšno pač je življenje. Mene tam gor nekdo nestrpno čaka in ko enkrat pridem tja, kjerkoli že to je, bom srečna. Sreča ima veliko obrazov, tudi to sem se naučila.

Ne vem, če sem se zahvalila vsem svojim ljubim ljudem, ki so bili takrat z mano in so molili zame. Vi veste, kdo ste in vedno ste v mojih molitvah. V mojih molitvah so tudi tisti ljudje, ki so takrat z naslado gledalcev reallity showa gledali mojo kalvarijo; tudi za vas, ki ste vedeli kaj preživljam, pa niste bili sposobni ljubeče besede redno pomolim, sami veste, kdo ste  in molim tudi za tiste osebe, ki so takrat po internetu in za gostilniškim pultom modrovali, da vsak v življenju dobi, kar si zasluži. Tudi jaz.
Life is good, še vedno se smejem, navkljub luknji v srcu. In vsake toliko vidim nasmejanega, skuštranega fanta čokoladnih oči, kako veselo teče proti meni. Mamin srček.

 

Katarina Keček

 

 

1 thought on “Zgodba o Maxu in evtanaziji”

  1. Prav je, da se lahko prebere, sliši… ‘ker so tudi take zgodbe del našega življenja, četudi vsi obračamo glavo stran od bolečine in ker malce pomaga, ko se pove ali napiše.
    Lahko si le poskuašmo predstavljat bolečino.
    Naj ostane Max za vedno. Tisti skušranček in… naj življenje pokaže tudi tiste svetle plati.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI