foto: Osebni arhiv
foto: Osebni arhiv

Nekaj časa sem nič kaj resno iskala nekoga, ki bi mi pripravil tehnično podlago za moj blog. Imela sem že ime, Anjo sem prosila, da iz logotipa zavoda izpelje naslov, ki sem ga želela in v mislih sem že nizala izgled, ki sem ga občudovala na nekaterih podobnih straneh.
Iskala sem podlago, kamor bi stresala svoje misli, predstavljala ljudi, ki so zanimivi ne le zame in razkrivala nič kaj vesoljsko življenje s posebnim otrokom. Med vsemi temi miselnimi potovanji, sem na ljubljanski kavi z mariborskim človekom prišla do mladega moškega, ki bi mi vse to bil sposoben materializirati. Prvi mail je vseboval nekaj osnovnih informacij in vprašanje o ceni. Drugi nekaj več vsebine in ponovno vprašanje o ceni, nato pa sem gospodiča eno večer poklicala po telefonu, razjasnila nekatere informacije glede postavitve in se resno lotila zasliševanja okrog cene. Nič, je bil odgovor v telefon in dodatek, da ve kaj počnem in bo prispeval svoj delež. Vmes je vzdrževal, kar je bilo potrebno in popravljal takrat, ko je prihajalo do sprememb. Na čase sem se oddolžila s planerjem in zapestnico za njegovo gospodično in se iskreno zahvaljevala. Pa kdo za božjo voljo danes še dela kaj zastonj? No, prostovoljci v pravem pomenu besede, sicer pa velikokrat naletim na eni strani na delodajalce, ki kadra ne najdejo in na posamezne ljudi, ki bojda dela ne dobijo. Jaz pa imam pred sabo človeka s službo, ki mi povsem zastonj postavi in ureja moj računalniško internetni vrtiček, pa ga do danes v živo še videla nisem. Včasih imam občutek, da živim v nekem milnem mehurčku, ker se na moji poti, ki je polna šodra (ne kamenja) najdejo ljudje, ki sejejo svoje znanje in pomoč brez pričakovanja plačila samega. Velikokrat se kljub viharjem dogajajo čudeži, da tudi jaz lahko prav filmsko rečem, da sem bila ob pravem času, na še kako odličnem mestu in da v moje življenje prihajajo ljudje z odliko in srcem.
Žiga Ropret ni le eden izmed njih. On je tisti, ki mi je omogočil, da sem lahko preko elektronskega obveščanja dajala v eter vse, kar mi leži na duši. Ni moški, ki bi se bahal s svojo dobrodelnostjo, ki bi bila vsem na očeh. On je vitez brez odlikovanj.

In s temi vrsticami in razkritjem samim, se mu iskreno zahvaljujem. Za vso opravljeno delo in pripravljenost (da ne rečem druženje) ter obveščam, da se v kratkem selim na (samo svoj) portal s pomočjo druge organizacije, saj so te meje tukaj postale pretesne. Zavod 13 ima namreč krila in ta niso le za okras, temveč primerna za letenje. Letenje samo (kar se še kako zavedam), pa je mogoče le s srci ljudi, kot ga nosi tudi Žiga.

2 komentarjev na prispevek “Žiga Ropret – dobrodelnost v tihoti”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI