Življenje je samo po sebi navdih

Knjigo Belo se bere na devetdeset opisujejo kot pretresljiv, duhovit in navdihujoč roman, ki opisuje življenjsko zgodbo pripovedovalke, odraščajoče v sedemdesetih in osemdesetih letih, vendar je Bronja Žakelj več kot le piska omnenjenega in z Kresnikom nagrajenega romana. Je tista mila in srčna oseba, ki v življenju ne potrebuje navdiha, saj je zanjo navdih življenje že samo po sebi.

Bronja, pereš vso perilo na 90? Kaj pa srajce in sorodno, ki jih je po novem treba prati le na 30?

»Belo se pere na devetdeset« je bil zadnji stavek, ki mi ga je mami rekla pred smrtjo. Takrat se je že izgubljala v blodnjah, bila je v bolečninah, na morfiju. Bila sem stara štirinajst in najbrž jo je skrbelo, da bi kaj zaprali, ali pa da rjuhe ne bi bile dovolj čiste… Stavek, po eni strani tako banalen, po drugi strani pa se v njem skriva vsa njena skrb, ljubezen, strah, kako nam gre brez nje. »Danes peremo belo«, je pomenilo, da menjamo posteljnino, da peremo brisače. Ne srajc in nogavic… In ja, od takrat pa vse do danes belo perem na devetdeset. Za to sem dobila pohvalo serviserja. »Malo gospodinj še pere na devetdeset, je pa dobro, se prečisti mašina…« Zrastla sem za dva metra.

Gdč. Knjiga (gimnazijska učiteljica slovenščine) je zapisala: “Belo se pere na devetdeset nekateri očitajo preprost slog – kratke enostavčnice, odsekana poglavja, ki naj bi nakazovala na manj spretno pisavo. Lahko pa smo ravno temu načinu že po nekaj straneh rekli da. Ker je notranji monolog odraščajoče ženske, vse bolj same in neprepričane v višje sile, ki servirajo te tragične vložke, prepričljiv in avtorski.” Si se sama vrgla v pisanje osvobojeno? Brez sivih dodatkov v slogu: Kaj bodo o pisanju menili drugi in podobno?

Z načinom pisanja sem se veliko ukvarjala in to, kar opisujete, torej kratki stavki, odsekana poglavja, so tam z namenom. Minimalistični slog se mi je zdel najboljša izbira, ki bo vsebini dala prostor, ki bo zmogla prikazati po eni strani vse brutalnosti nekega trenutka, po drugi strani pa bo pustila pot tudi ironiji in humorju. K sreči nisem toliko samozavestna, da bi se mi zdelo, da bi moj tekst lahko enkrat bila knjiga, kaj šele knjiga, ki se jo bo bralo, zato sem pisala povsem razbremenjeno, brez filtrov, brez cenzur, brez misli, kaj bodo rekli drugi. No, ko se je Beletrina odločila za izdajo, sem pa vseeno želela dobiti zeleno luč očeta, saj sva imela, kako bi rekla…zelo kompleksen odnos, kot se temu lepo reče. Nekajkrat je zaklel, potem pa rekel, da ga briga, kaj si o njem mislijo drugi, in naj knjigo objavim.

S strani lastne mame, ki je nad tvojo knjigo povsem navdušena in ni klasična bralka sem slišala mnogo pohval. Knjiga se je je še kako dotaknila. Mar ni primarni namen ta, da se knjiga dotika ljudi. Jim sporoča, da v svojih občutenjih niso sami, da je na drugi strani še nekdo, ki stoji v podobnoh čevljih, kot ti sam in si tako tudi na tak način delimo vzajemno podporo?

Pravzaprav je nekaj najlepšega, ko od bralcev in bralk slišim, da so zaradi moje knjige malo manj sami. Da so v njej našli svoje zgodbe, svoje misli, strahove, fragmente svojih življenj. Da so v njej našli nekaj, o čemer se v današnji družbi izumetničene realnosti, v družbi laži, ne govori, oz. se govori skozi prizmo ustaljenih vzorcev, fraz, klišejev. Sicer pa menim, da literatura ni in ne sme biti namenjena samo ozkemu in hermetično zaprtemu krogu elite. Literatura je tu zaradi ljudi, naj v njej poiščejo svoja življenja. Le tako bo lahko preživela.

Tokrat se ne želim dotikati smrti. Ne tiste tvoje mame, na drugi strani svoje Sofie, zato te sprašujem, kakšen je pomen poveličevanja življenja samega? Ko govoriva o življenju, ne moreva mimo smrti… ne gre, saj menim, da bi brez zavedanja končnosti padla tudi vrednost življenja. In prav to se je danes, ko si pred smrtjo zatiskamo oči, ko je za nas ni, tudi zgodilo. Ne bi rekla, da živimo v družbi, kjer se poveličuje življenje – človek ni v ospredju, v ospredju so stvari, je ekonomski kapital. Življenje najbrž v največji meri cenijo le tisti, ki so že bili potisnjeni na njegov rob.

In še nekaj kratkih:

Kaj te osrečuje ta hip?

Ne vem, drobne stvari. Pogled na cvetove teloha, ki sem jih včeraj zasadila na balkonu, spokojno dihanje našega Totka, ko se mi pod odejo stisne v trebuh, nedeljsko kosilo s Katjušo in Matijo. Tudi ko sem pisala roman, me je na trenutke prevzel globok mir, svojevrstna osredinjenost. Mislim, da je tudi to bila sreča.

Kje najdeš navdih za življenje samo?

Ne iščem, ne potrebujem navdiha za življenje, življenje je že samo po sebi navdih.

Kakšna so tvoja jutra?

Včasih so bila hektična, a se ni obneslo. Danes pa so jutra moj najlepši del dneva. Najprej si skuham čaj, trenutno je aktualen formosa finest oolong, naj se ne bi, ampak jaz ga pijem z mlekom. Po prvi skodelici naredim tibetanske vaje, ob drugi skodelici pojem Chia puding, najraje z mangom, ob tretji skodelici poslušam Drugo jutranjo kroniko na Prvem, po vremenu greva s Totkom en gir, potem pa se začne ne samo tiso, kar je fajn, ampak tudi tisto, kar se mora.

Nagradna igra poteka na FB straneh Zavoda 13 in si želim, da bi jo prejel nekdo, ki mu bodo misli iz knjige zacelile vsaj eno rano. Klikni semkaj – klik in se označi pod fotografijo. Žrebam v ponedeljek trinajstega decembra.

Povezava, če knjigo – Beletrina  potrebuješ že prej.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart