foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Bilo je nedaleč nazaj, pravzaprav le nekaj dni. Dovolj, da lahko o tem pišem. Mora se posesti na dno razburkane vode, da lahko pogledam trezno. Gladina se mora umiriti vsaj toliko, da lahko zadiham in bolečina pojenjati, da trezno spregovorim.
Že nekaj tednov si shranjujem mnoge najine objeme v srčni arhiv za trenutke, ko telesnost ne bo več mogoča. V ogledalu vsakdana gledam (pre)mnoge poljube, ki jih ni nikoli dovolj in se bojim že danes, da jih kasneje ne bom več mogla začutiti. Svoj židovski nos najraje potisnem v njen topli vrat in poduham njeno bit, da bi jo ohranila za vse večne čase. Ni bilo prvič in morda še kdaj pride spet niz trenutkov brez dihanja, ampak še prejšnji teden sta mi dve moji ženski duši govorili, da takrat, ko se tebi ljub človek poslavlja, preprosto veš. Tega ta trenutek še ne vem in mi ni povsem jasno. Če bi bilo po moje, še naslednjih nekaj desetletji o tem ne bi smela niti razmišljati. In dan pred dogodkom vzamem tri žametne vrtnice bele barve, dva svoja otroka od treh in konjiča s krili, ter se odpeljem na obrobje mesta, kjer je ob cesti pokopališče, na njem pa ostanki dekliča, ki se ne bi smel posloviti. Ne tako hitro. Ne takrat, ko se je. Gotovo ne tako naglo, da se nismo uspeli niti pripraviti. In nikakor ne takrat, ko je šlo zares. Njeni mami sem sem zapisala: “Za vse nas je bivanje tukaj le pot in čas sila relativen, vendar so mi bolečine staršev še vedno nerazumljene in sama si vsak objem shranjujem v svoje srce…strah me je tega, kar me še čaka…” Dodala sem  spodnjo fotografijo, ker vem, da je moje sporočanje, kadar tam pustimo kakšno stvar, zapojemo pesem ali le postojimo (tudi skupaj) ne zmoti. Od mojih predhodnic se učim. Gledam žalovanje, ko s spomini in fotografijami pogleduješ proti svojemu otroku, ki ga več ni. Vprašam, ker me zanima. Radovedna sem, ker vem, da prihajam za njimi.
Ko sva skupaj z mojo deklico že nekajkrat predihovali njeno nedihanje in povsem pomodrele ustnice, sem tokrat prvič držeč jo v naročju, jokala kot dež. A dež sploh joče? Držala sem njeno pretirano umirjeno telo in razmišljala o oživljanju. A nisem jaz sama podpisala prav dokument prav o neoživljanju? Kaj sploh hočem in kaj bi res rada? Ampak, boriti se za življenje v trenutku, ko ti to polzi skozi prestrašene roke je naravno, podzavestno in spontano. Boriti se prav zanjo! Koga naj pokličem? Spet iskala, s svojo tresočo roko nesrečno zdravilo, ki se uporablja pri močni epileptičnih napadih. Prigovarjala (prvič doslej), naj ne umre. “Prosim ne umri!”, sem s tihim glasom ponavljala med poljubi. Jo dvigovala in jo prosila naj že naposled zadiha. Prvič rogato želela naj ostane. Jo roteče opominjala, da to gotovo ni ta dan. Da smo naposled precej bolj umirjeni. Jo spomnila, da takrat redko, ko ostane doma in ne gre v vrtec sploh ni moteča. Pravzaprav se imava lepo. K temu so pripomogle bistveno mirnejše noči, ki pomagajo k obči nežnejše obarvani družinski klimi. Ne moreš nas zapustiti prav sedaj, ko smo prilezli na skupni plato prijetnih uric, ki jih ne zmoti več, sedaj že pozabljeno bruhanje. Ti, ki te sicer še vedno zazebe v noge, a se nam pridružiš na sramežljivem soncu in te Luka poljubi, kot bi bila le njegova. Gotovo moraš čutiti, da smo po petih letih prilezli na dalj časa trajajoče prijetno prijateljska obdobja, ki jih ne zmoti niti kratkotrajen kašelj. Sama čutim, da bi rada še ostala. Da mi še nisi vsega razodela. Pred davnimi časi, ko sva bili šele na začetku sem bila na slovo pripravljena. Boš danes po vseh teh letih razumela, če ti rečem, da ta ‘čas’ še ni prišel?

Življenje ni ‘fer’ in jaz mu skozi zobe trmasto kljubujem, skupaj s svojo kraljično, ki jo danes lahko še čutim. O jutrišnjem dnevu pa ta hip ne želim niti razmišljati!

20160305_112302

16 komentarjev na prispevek “Življenje ni ‘fer’”

  1. Petra, nič drugega ne bom rekla kot to, da je to nekaj najlepšega, kar sem prebrala v zadnjem času. Ne bom ti pisala o tem, kako zelo me je pretresel tvoj zapis, ampak raje o tem, da mi je všeč, kako razmišljaš o življenju in smrti. Mislim, da bom ves dan mislila nate. Tudi to je nekaj, mar ne? 🙂 Pozdravček iz Ljubljane, Branka Grujičić

  2. Petra, najraje bi si vsa ta tvoja globoka razmišljanja skopirala in spela v “knjigo”, tako rada jih preberem. Ampak bom počakala na tvoj izvod. Si razmišljala kdaj o tem?

  3. Draga Petra!
    Vsaka beseda je odveč…hvala za tvoje pozitivne besede, trenutke in dogodke, ki sta jih ustvarili skupaj s Sofijo. Sofija je bila dar. Darilo vsem nam, da bolj cenimo življenje. Spremljala sem vaju preko medijev, ker mi je bila vajina zgodba blizu. Blizu zato, ker imam tudi jaz zelo posebna sinova – oba imata po očetu Robertsonovo translokacijo med 13 in 14 kromosomom, ki je sicer uravnotežena. Ne vem komu se naj zahvalim, da sta zdrava. Vse moje nosečnosti so bile zelo stresne, ker smo težko čakali na izvide amniocenteze… Tudi mi imamo angelčka, ki je izgubil bitko že v trebuščku – verjetno je bil srečna 13, tako kot vaša preljuba Sofija.
    Kar lahko še samo rečem je srečno in pogumno.

  4. Petra,
    hvala da deliš kar je v tebi. In ker deliš svoje srce, se me dotakneš – skozi brezčasnost srca. Čeprav boli, hvala
    Objem in misli iz LČjubljane

  5. Prekrasni,subtilni zapisi kraljičine mame, ki je z njo postala kraljica. Petra, hvala za odpiranje nevidnih oken. Drznem si pripomniti-na nek način vas pravzaprav poznam, nadvse cenim odprtost in pogum s katerim podirate prenekatere tabuje.
    Moj poklon in naročje dobrih misli… v želji, da vas kdaj osebno srecam.
    Jana

  6. ZIvljenje ni ´”fer”, vsekakor ne. Otroci ne bi smeli oditi pred starsi… Ampak prav odhod mojega soncka – po dobrih petih letih polnjenja nasega zivljenja s sreco in veseljem (kljub vsem tezavam, ki so nas spremljale) – mi je pomagal do spoznanja, da si svojo pot na tem Svetu izberemo sami. Vse, prav vsak korak, izberemo s prav posebnim razlogom. In tudi odidemo tocno takrat, ko smo na to pripravljeni.
    Skoraj mesec dni sem v bolnici noc in dan mojega soncka prosila, naj me ne zapusti, da ga imam neizmerno rada in da je najvecja sreca mojega zivljenja… na neki tocki pa sem spoznala, da ravnam zelo sebicno. V komi in priklopljen na vse tiste piskajoce in strah zbujajoce aparate nam je ze zdavnaj dal vedeti, da je prisel njegov cas. Le mi tega nismo bili pripravljeni sprejeti. JAZ tega nisem bila sposobna sprejeti. Kdo pa bi dvignil roke nad svojim otrokom… in bil je tisti magicni trenutek, neopisljiv, trenutek ciste energije, ko se me je njegova dusa dotaknila in mi prisepnila, da je vse dobro, da je pripravljen in da naj spustim… in sem spustila… jokala in trpela, pa vendar sem kasneje spoznala, da sem v tistem danem trenutku premagala sebicnost in spostovala odlocitev svojega otroka.
    Dobrih sest let je tega… ne mine dan, ko ne bi globoko vdihnila in si pricarala vonj po njegovi precudoviti dusi… ne mine dan, ko si ne bi zelela, da bi bil ob meni… pa kljub temu vem, da sem v tistem danem trenutku ravnala spostljivo. In to dela vso to agonijo, ki sledi izgubi, smiselno…
    Le nabirajte spomine… da vas bodo spomnili, da ste v tistem posebnem trenutku, ki ga boste zagotovo obcutili tudi vi ko bo cas za to, ravnali spostljivo do zelja in odlocitev vase princeske…
    Objem obema

  7. Oh, Petra, ni fer, res ne. Eni imamo kot da vse, drugi kot da zgubljajo najdražje. Res nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim vogalom. Nihče od nas.
    A takšni trenutki…
    Težko je najti prave besede. Lahko je podariti objem. Lahko je biti v mislih blizu in se tolažiti…
    Petra, kar stiska me… berem in berem ter se poskušam postaviti v tvoj, vajin položaj. Ne morem povsem. A solze, ki stečejo po licu kar same in se ne ustavijo dajo vedet, kako močno moramo cenit vsak trenutek. Vsak trenutek stika, dotika, poljuba, diha…
    Petra, naj vama bo podarjeno še veliko skupnih dni. Tednov. Mesece. Let.
    Naj se zgodi čudež. Čudež življenja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI