foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Nekaterim so prazniki ljubi, drugi začno okraševati vse mogoče še pred poslednjim mesecem v letu, mene pa čemernost potiska nekam vase. Pravzaprav bi človek mislil, da črnogledost hlinim, slabo voljo kupim na prvem vogalu, ker je sama ne premorem in sitnobo, ki me sili v ednino izposodim od prve sitnobe, ki jo srečam na ulici.
Mene pa kljub družabni koži prazniki utesnjujejo. Zavoljo nekega pričakovanja po prešernem nasmehu, dobri volji in družinski harmoniji. Samo zavoljo koledarskih dni. Čemu me silijo dnevi, da bi morala biti radostna, če sem takšna raje takrat, ko je en povsem navaden dan v letu? Tudi ob deževnem začutim hvaležnost, da lahko samo sedem na svoj stol in sem neproduktivna. Dan, ki ni sončen in ponuja celo nevihto, mi ponudi varno zavetje. Ne vleče me na plano s svojim večnim optimizmom, ki mi ga sonce meče za vrat in sem lahko speča v lastnem spokoju.
Sicer pa me veseli dejstvo, da imam svojo zvezdo tukaj na zemlji. V lastnih rokah. Ne rabim hrepeneti po nedosegljivem. Ročice mojih otrok mi jo vedno znova približajo. Tvoja zvezda se valja po luži v kateri stojiš! Tvoja sreča je v občutku, ki se je nehote pokrila z vrhnjim slojem pordele kože na prsih. Srčika moje sreče se skriva v občutku. Ko obrnem gumb za jakost zvoka v sicer našpičenih ušesih, zagrnem žametne zavese, ki ne prepuščajo svetlobe in postojim, takrat je zavedanje tisto, ki me prepriča. Vsa ostala čutila se pustijo zavesti, so precej nezvesta in se jih da kaj hitro premamiti. Občutek, da imam ta hip prav vse, kar si želim, dasiravno je v mojih rokah otrok, ki bo umrl, zavedanje bogastva, ko z ljubo prijateljico posedim ob kozarcu in sem sicer če pogledamo stanje na TRRju prejemnica minimalne plače je tisti, ki ponuja mojo sedanjost. Mojo realnost, moje življenje samo! Meni, ki imam svojo zvezdo pripada tisto, kar mi ponujajo želje, pa jih vedno ne upoštevam. Tu in tam naredim kaj takšnega, kar se sploh ne spodobi in navihano stopim naprej po blatu. Ker sem tako izbrala sama. Ker mi ni potrebno več čakati, upati in biti na trnih na ‘pravi’ trenutek. S čemernostjo v lastnih porah sem lahko to, kar sem. Biti na svoji zvezdi z vsemi pripadajočimi častmi, odlikami, krepostmi in prav tako manj priznanimi lastnostmi, me veter svobode ne biča več v obraz, temveč sem ga usmerila v svoja jadra. Ne stopicam več na mestu, odkrila sem namreč lastno zvezdo. Občutek lepote in vsega hotenja nosim s seboj in spet se lahko samo ustavim. Ne za hipec ali dva. Postojim lahko za vek ali tri. Se uležem in gledam nebo. Stegnem roko in nič več ni nedosegljivo.
Občutek, ko jezdim na svoji zvezdi je tisti, ki mi ponuja življenje po lastni meri. Naposled sem kraljica zvezde, ki pripada le meni, ampak to še ne pomeni, da bi morala sleherne praznike plesati, kot igrate vi.

Svojo zvezdo sem našla v blatni luži, ki mi jo je pokazal otroški kazalec in je brez teh resnice polnih oči, ne bi nikoli našla.

2 komentarjev na prispevek “Zvezda, ki mi pripada”

  1. No, ko sem že mislila, da živim na svojem planetu, se najde nekdo, ki jaha celo svojo zvedo. Nikoli nisem rada praznovala niti rojstnih dni, niti se veselila ob koncu leta. Letos prvič sem začutila zadoščenje ob tako imenovani najdaljši noči, saj ni bilo treba plesati kot drugi diktirajo. Sam svoj dirigent, v svoji harmoniji, ki ne potrebuje aplavza. Zadnja kljukica na dnevnem seznamu je prinesla prijetno utrujenost in malo prestavila, tako imenovano magično uro za nazdravljanje. Ni se bilo treba stegovati za ognjemetom in ni bilo nobenega obžalovanja, ker na mizi poleg dveh kozarcev, ni bilo francoske solate. Bi mi pa bilo neizmerno žal, če bi zamudila prve letošnje snežinke.

  2. Petra, pridejo dnevi, ko smo srečni in veseli in dnevi, ki jih moramo živeti. Res je lepo, če smo lahko vedno svoji…da nam je mar, ko se tako počutimo in se skrijemo, ko nam prija. Da se imamo radi, se razjezimo, jočemo in se smejemo…. dan ni enak dnevu in sonce ne sije vedno za vse enako…
    Realnost na trr-ju je povečini žalosten odraz naše družbe, ne nujno možnosti ali discipline posameznika. Navihanost, zmožnost upanja in hrepenenja si moramo največkrat pričarati sami, ne glede na okoliščine, dogodke, realnost. In vseeno, na kateri dan..
    Naj bo vsak tvoj dan ščepec praznik!.Bodi vsak dan kraljica svoje zvezde!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI