Urinska inkontinenca je v življenjih žensk še kako prisotna, pravilna aktivacija mišic medeničnega dna ali izvajanje Keglovih vaj pa bistveno manj. O uhajanju urina, predvsem pa o preprečevanju sem klepetala z doc. dr. Tamaro Serdinšek, dr. med., spec. gin. in por.
Se je v tem času, ko smo lahko v ženskih revijah brali, da je treba na dan narediti 100 Keglovih vaj brez opisa, kaj spremenilo?
Menim, da se v zadnjem času veliko stvari, ki se dotikajo medeničnega dna, počasi spreminja na bolje. Prvo je predvsem zavedanje žensk, da uhajanje vode, vetrov ali blata, ni nekaj normalnega, kar pride s starostjo ali porodi. Pri tem s(m)o veliko naredile prav ženske same, saj s(m)o o težavah s področja medeničnega dna pričele pisati in govoriti ter tako opogumljati tiste, ki se morda do takrat še niso odločile za posvet pri družinskem zdravniku ali ginekologu. Pri vsakodnevnem delu sicer še vedno ugotavljamo, da je na tem področju pri nekaterih še vedno prisoten občutek sramu in nelagodja, zato o tej temi težko spregovorijo, posledično pa zaradi težav trpijo njihovo družabno življenje, spolnost in športno udejstvovanje.
Nadalje se mi zdi, da vedno več govorimo tudi o preventivi, o pomenu izvajanja vaj za krepitev mišic medeničnega dna tekom nosečnosti, po porodu in nasploh pri ženskah, ki teh težav (še) nimajo. Tako kot skrbimo za svojo splošno telesno pripravljenost, kožo in lase, bi namreč morali redno skrbeti tudi za dobro kondicijo mišic medeničnega dna.
Kako zelo je pomembna hrana in pijača pri urinski inkontinenci? V mislih imam kavo, ki nas ves čas sili na odvajanje vode, in ‘presuho’ hrano, zaradi katere smo zaprte ali predolgo sedimo na straniščni školjki?
Hrana, pijača in življenjski slog igrajo pri urinski inkontinenci zelo pomembno vlogo. Dokazano je, da lahko samo s spremembami na tem področju izboljšamo simptome prekomerno aktivnega sečnega mehurja pri slabi polovici žensk. Že sami lahko opazimo, da nas po določeni pijači pogosteje sili na vodo. Sem spadajo predvsem kava, tudi pravi čaji, gazirane pijače in pijače z visoko vsebnostjo enostavnih sladkorjev. Tudi prehrana je pomembna, saj nekatere ženske opažajo, da se težave z mehurjem poslabšajo po zaužitju pekoče hrane, citrusov ali paradižnika. Pomemben je tudi čas zaužitja tekočine – če bomo zvečer pred spanjem spili pol litra gazirane pijače ali veliko pivo, imamo večjo verjetnost, da se bomo ponoči zbujali zaradi tiščanja na vodo.
Kako v praksi razložiti ženski, kako je vaje treba pravilno izvajati in jo še opomniti, da je treba delati na moči mišic, kar je ključno pri urgentni inkontinenci, in na drugi strani odzivnost mišic pri stresni?
V klinični praksi ženskam, ki imajo oslabljene mišice medeničnega dna, predlagam, da se uležejo in nato poskušajo stisniti mišice tako, kot da bi želele prekiniti curek urina ali zadržati vetrove, pri čemer ne smejo hkrati stisniti tudi mišic zadnjice. V kolikor delamo ginekološki pregled, je takšna razlaga seveda neprimerljivo lažja, saj lahko sami ocenimo, ali ženska aktivira prave mišice in kako močne so. Ko se ženska nauči pravilne aktivacije mišic, lahko začne delati na njihovi moči in odzivnosti, se pravi poveča moč in trajanje posameznega stiska, nato pa na zadrževanje stiska doda še 3 do 4 stiske z maksimalno močjo in višjo hitrostjo. Se je pa potrebno zavedati, da so mišice medeničnega dna kot prečnoprogaste mišice drugje po telesu. In tako kot po zgolj nekaj obiskih fitnesa še ne moremo pričakovati lepše oblikovanih mišic trebuha ali zadnjice, tudi po nekajkratnem izvajanju treninga za mišice medeničnega dna še ne moremo pričakovati učinka. Potrebni sta vztrajnost in doslednost – po večini priporočil moramo vaje za mišice medeničnega dna za dosego učinka redno izvajati 4 do 6 mesecev.
Zraven krepitve mišic medeničnega dna pa je potrebno pri prekomerno aktivnem sečnem mehurju (za katerega je značilno pogosto, nenadno siljenje na vodo, pri čemer lahko ženskam voda še pred prihodom do stranišča tudi uide) izvajati tudi trening sečnega mehurja. Namen treninga sečnega mehurja je, da postopoma podaljšamo intervale med obiski stranišča. Na primer: če ženska odvaja vodo vsake pol ure, ji svetujemo, da poskuša ob pritisku na vodo le-to za nekaj časa zadržati. Pri tem se naj poskuša nekako zamotiti – lahko prekriža noge, v mislih ponovi poštevanko in podobno. Tako postopoma podaljšuje čas do naslednjega odvajanja vode, pri čemer je cilj, da hodi na vodo na dvo- do triurne intervale.
Spominjam se angl. fizioterapevtke, ki je imela predavanje na to temo in povedala primer, da je ob obravnavi pacientke na pogovor poklicala še moža in mu zabičala, da bo odslej moral namesto žene nositi težke vreče iz trgovine in voziti psa na sprehod, saj večji psi na povodcu, ki niso pri miru, prav tako vplivajo na mišice v času, ko niso dovolj močne. Pa je vprašal, kaj bo od tega imel sam in ona mu je preprosto odgovorila, da boljšo spolnost. Bi morali zdravniki in terapevti večkrat povedati pacientom, na katerih vseh področjih se bo kvaliteta njihovega življenja izboljšala? Govorim s stališča motivacije za izvajanje vaj.
Takšni ukrepi so sicer za večino žensk nepotrebni, vendar tukaj ne poznamo celotnega ozadja zgodbe, tako da je težko komentirati. Je pa motivacija izjemnega pomena – predvsem pri preventivi. Ženske, ki že imajo težave, so običajno zelo motivirane, da nekaj spremenijo, čeprav je manjši delež takšnih, ki pri teh spremembah in rednem treningu za krepitev mišic medeničnega dna vztrajajo tudi dolgoročno. Najpomembnejše se mi torej zdi motivirati ženske, ki težav še nimajo, saj bodo lahko samo s krepitvijo mišic medeničnega dna preprečile nastanek urinske inkontinence ali se bo pa le-ta pojavila kasneje ali v blažji obliki. Dodatno so mišice medeničnega dna pomembne tudi pri zadrževanju blata in vetrov ter nenazadnje pri spolnih odnosih. Več raziskav je namreč pokazalo, da izboljšanje moči mišic medeničnega dna pozitivno vpliva na spolnost.
Večkrat sem ginekologom omenjala, da bi pravilno aktivacijo mišic med. dna morali preveriti že na prvem pregledu. Zakaj je to tako težko spraviti v prakso? Vemo namreč, da se le peščica fizioterapevtov ukvarja s tako obširno problematiko.
Verjetno zaradi pomanjkanja časa za preventivo, ki je žal prisotno povsod v zdravstvu. Fizioterapevtov, ki bi se ukvarjali z medeničnim dnom, je glede na pogostost te problematike absolutno premalo, sploh glede na dejstvo, da imajo vodeni treningi za krepitev mišic medeničnega dna večjo učinkovitost kot izvajanje vaj doma.
